Sul Campo Del Mare - Vilenica

V2-2010.PM5166/13/100, 12:13 PMDževad KarahasanNagrajenec Vilenice 2010Jana UnukDževad Karahasan dogajanje svojih knjig postavlja predvsem v svojo domačoBosno, ki jo prikazuje kot mozaik različnih kultur, tradicij in življenjskihsvetov. S svojimi dramami, kratkimi zgodbami, romani in eseji osvetljujemejo med Vzhodom in Zahodom, ki poteka sredi evropskega kontinentain znotraj evropske kulture. Vse njegovo delo govori o stikanju, medsebojnemprežemanju in oplajanju različnih kultur, saj pisatelj suverenoobvladuje dve tradiciji, evropsko krščansko in islamsko, in v svojih delihprepleta motiviko, simboliko in zgodovinsko izročilo obeh.Dževad Karahasan, ki se je na svoji študijski in poklicni poti največukvarjal z zgodovino in teorijo drame in gledališča, je tudi v literaturonajprej vstopil kot dramatik in je do danes napisal vrsto dram, med njimiAl Mukafo (1994), Zadržanega angela (Povučeni andjeo, 1995), Koncertptic (Koncert ptica, 1997) in Gostijo (Gozba, 2005). Dramatično dialoškostohranja tudi v romanih, ki so odprti za dialog z drugim človekom in drugokulturo. Njegov prvi roman Vzhodni divan (Istočni diwan, 1989) je bil,recimo, zamišljen kot dialog z Goethejevim Zahodno-vzhodnim divanom.Zanimanje za Drugega pri Karahasanu ne vključuje samo predstavnikovrazličnih človeških skupnosti, ki jih gleda in opisuje vedno znova samokot posamezna, enkratna in neponovljiva človeška bitja, temveč tudi bralca,kot je pojasnil na primer v intervjuju z Ivo Ćurić: »Sanjam, da bi v mojihromanih vsak lik spregovoril s svojim glasom, pa tudi drevje, potoki, dežin veter. In kar je najpomembnejše, sanjam o tem, da bi pol romana spisalbralec s svojim glasom. Kajti moj roman mora biti, po mojem konceptu,ambient pogovora, v katerem se odpiramo drug drugemu, se pogovarjamo,si izmenjujemo duhovne energije« (internetni vir, 15. 4. 2008).Karahasanova literatura zahteva bralčevo pozornost in čas, vendar ga vzameno nagradi z izjemnim bralskim užitkom. V zapleteni, arabesknistrukturi svojih romanov pisatelj mojstrsko preigrava različne modernističnein postmodernistične postopke, vendar ne zanemarja tudi pripovedovanjazanimivih zgodb. Te spet pogosto prekinja esejistični diskurz,ki je prepoznavno znamenje pisateljevega sloga in se pogosto razmahnev prave razprave, recimo tisto o nevarnem vplivu cenenega sestavljivegapohištva, ki uniformira svet, v prvem poglavju Šahrijarjevega prstana(Šahrijarov prsten, 1996) ali o prednostih tradicionalne bosanske hišev Karlu Velikem in žalostnih slonih iz Poročil iz temne dežele (Izvještajiiz tamnog vilajeta, 2007).Dževad Karahasan na človeka, njegov značaj in usodo najpogosteje gledaskozi prizmo zgodovine: prvo zbirko novel, Kraljevske legende (1980), jepostavil v evropski srednji vek, drugo, Hišo za utrujene (Kuća za umorne,1993), v Bosno po drugi svetovni vojni, svoj prvi roman Vzhodni divan16