Sul Campo Del Mare - Vilenica

V2-2010.PM52446/13/100, 12:14 PMJáchym Topolosvetljujejo ozke, blede dekliške obraze. Punce zgledajo čudno, kresnice,prihuljene v blatni jami. V rokah jim migotajo krtačke in lopatke.Klasičen vojni vmesni sloj, mi pravi Kagan in kaže v jamo. Židje. Medvojno je bil nad nami geto, Nemci so ga izpraznili, pobili vse do zadnjegain geto požgali. Za to nihče ne ve.Svetlobo baterije je spet usmeril na mizico. Kopica stvari. Zarjaveli,zveriženi kosci kovine. Ja, natanko takele stvari smo v terezínskempodzemlju iskali za Leba. Ukrivljene konfle, zaponka, majhen bleščečkošček, mogoče sploščena krogla. In še nekaj.Zobje! potrka Kagan po mizi. Podeželani, nagnani v geto, sploh nisoimeli popravljenih zob, izobraženci pa niso mogli brez kakšne plombe alicelo proteze. Tukaj so vsi skupaj. Kaj pa imamo tukaj?In zdaj mi Kagan kaže značko, drobceno srebrno lobanjo. In naprejjemlje s kupa, ja, pred oči mi porine gumbe. In v faco mi sveti z baterijo,umaknem se in se s hrbtom zaletim v fanta, ki je porival samokolnico.Nekako je prilezel k nama. In še enega kolega ima s sabo, tudi v blatnihgumijastih škornjih. Punce plezajo iz jame, počasi grejo proti nama. Najbržnočejo zamudit besed svojega šefa Kagana.Nemške ujetnike so tudi postrelili tukaj, morali pa so si sami skopatjamo, lučaj proč od židovskih grobov. V tem je čutit določeno ironijozgodovine, drži?In Kagan mi zdaj tlači pred oči gumbe z uniform, zaponko s pasa ssvastiko. Značko z lobanjo.Punce vse to spet jemljejo od njega in polagajo na mizico. Rad bi sepogovoril z njimi. Ni mi bilo do predavanja. Vseh teh podzemnih grobovimam vrh glave. Za vse življenje. Kagan je spodil Maruško. Prav besen sem.Razgledujem se po puncah, mogoče me na katero spominjajo.V tem trenutku pa mi potegne … ja, ljudje natanko takele blede sorte, vnotranjosti povsem strti od bolečine, so takrat hodili k nam, iskalci pogradov… punca, ki na mizico polaga sponko, ima trd, zakrknjen pogled …samo kadar pogleda Kagana, se ji v oči prikrade mehkoba.Kagan se obrne in mi gremo za njim, blatni fantje, punce iz jame,iztegujemo noge, blato naokrog šprica, spet gremo k tistemu drogu, prikaterem brni agregat. Vidim, da povsod tam na zabojih, na klopeh posedajoin postavajo še drugi ljudje. Mladina. Kakor so blatni, sklepam, da so vsiKaganovi delavci.Kagan pa zdaj govori na glas, govori meni in njim.Povzpel se je na zaboj in z obema rokama kaže v globino jame, ali kjerkoliže smo, kot bi s prsti brskal po meji, do katere še seže šibka svetloba žarnic,od nje naprej pa se že razprostira tema.Zdaj nas čaka odkritje zadnje plasti, pravi Kagan, na zaboju štrli v zrakv gumijastih škornjih in kot kakšen strašljiv čarovnik z obema rokama kažev temo, abrakadabra, poslušajo ga, vstali so, tu in tam kdo drži kramp, vroki ima lopato, nihče niti ne zakašlja, nihče ne podrsa s škornjem. Kaganzdaj govori zares na glas. V podzemlju se njegov močni glas zelo razlega.Ja, zdaj bomo kopali v zemljo, v katero so tirani silili pokleknit vašestarše, vaše stare starše. Veste, da tale vlada ne dovoli, da bi o Belorusih, ki244