Sul Campo Del Mare - Vilenica

V2-2010.PM51686/13/100, 12:14 PMKonecprebral si veliko slabe literatureslutil bi lahko, da bo takKONECTo je eno izmed mojih »vesel«, drugo je od Marnoja, iz pesmi z naslovomKot pesnika:Koža kot papir, v pismosodi, kar bi bilo dobro zbrisati.Viktória RadicsV pravem, vznemirljivem branju je vedno trenutek preseganja meja,povabilo nekoga, ki nikamor ne sodi, izključenega, sramotno odstranjenega,je prestop na nikogaršnjo zemljo ali prepovedan teren ali v zelonegotovo duhovno cono. Tisto, kar je izbrisano iz rutinskega sveta, tisto,kar se izbriše ali je celó sramotno, želimo med branjem izkusiti močneje,ozvočeno ali v obliki nekakšne rentgenske slike, čim bolj poudarjeno.Dober bralec uživa, da se je v njem zganilo, kar se mu je zdelo, da ve, ali dapride na dan, na kar si še pomisliti ni upal. Da precizira, kar je zgolj slutilv sanjah. Da mu pošljejo sporočilo, pravzaprav da zares dobi pismo. Poštnipredal je vedno prazen, a jutri bo v njem najlepše, odločilno, najboljiskreno, z roko napisano pismo.Med citatoma pa se dolgo, topo in skeleče skriva tisto, kar je opisalDanilo Kiš v svoji pripovedi Jurij Golec. Pravi, da je prišel do tragičnegazaključka, da knjiga človeku v krizni situaciji ne pomaga. Takrat zamanhlasta po primernem branju. Pripovedovalec se ločuje, pade v depresijo:»Obračal sem najrazličnejše pisatelje in knjige: gnostike in komentatorjegnostikov, od Preživeti Bruna Bettelheima, Lindemannovega Avtogenegatreninga, Usode užitka nekega Olagnieja, Goethejevih Izbirnih sorodnosti,Braunschwigovih Dnevov in noči, Rosenfeldovih Psihotičnih stanj,do romanov Philipa Rotha, celo Bergmana, njegovih prizorov Iz življenjamarionet, ker se mi je zdelo, da sem tudi jaz lutka, ki jo premika usoda.Branje me je pripeljalo do naslednjega: v knjigah na žgoča vprašanja niodgovora.«Tako torej. Branje ne pomaga dobro živeti, ostati pri življenju ali najtiodgovorov na eksistencialna vprašanja. Pa ne da bi zanikala spoznavnofunkcijo in katarzično vlogo literature. A nima ustvarjalnega in olepševalnegaučinka, s čimer so jo v času razsvetljenstva ovenčali zgodnji privrženciGutenbergove galaksije. Ali odrešilnega značaja, kot so to verjeli zgodnjiromantiki. In ne spreminja našega življenja ter sveta, kot so mislilimodernisti in avantgardisti. Márai, eden največjih bralcev, je na božič ‘85-ega, ko je Lola umirala, napisal naravnost, da »ni ‘besed’«, življenje je popolnomanesmiselno in neusmiljeno, na koncu pregorimo. »Iz niča prihajamoin izginemo v niču, vse drugo je otroška domišljija. Kar je bilo vmes, jevčasih čudovito, vedno pa nesmiselno in brezciljno.«Branje ni nič drugega kot občutenje in estetski užitek brezciljnosti innesmisla, presvetlitev nekega zelo zelo velikega neuspeha in morda včasihsrečno samotrpinčenje. Atopos, ne-prostorsko, eterično mesto ali ring168