Sul Campo Del Mare - Vilenica

V2-2010.PM51326/13/100, 12:13 PMSalvatore Niffoiv kahle. Heja! Ne boste mi verjeli, toda ko sva v postelji počela tiste stvari,se mi je zdelo, da voham samo ciplje in botargo. 1Tudi ko se mi je rodil prvi sin, Bastianeddu, tisti, ki zdaj dela v ribarnici,sem zavohal smrad po očiščeni ribi, blatu in močvirju. Cadirina je bilatam, z razkrečenimi nogami, utapljala se je v znoju. Od strehe so se odbijaligromi, ki so ušli ognjenim jezikom strel, napihovali stene z zamolklimizvoki, podobnimi na soncu posušenemu trstju, in se metali ob tenke šipe,da so tresketale. Triiii, triiii, tresk! Kremplji sestradanih galebov, ki se tivtisnejo v spomin. Oh, spomin! Bolje bi bilo, če bi ga tistega dne izgubil.Imel sem še dvanajst otrok in nobeden me ni klical ‘Tatek muj!’, nobedenme ni vikal, samo tikali so me, kot bi hoteli vame kaj pljuniti. Z mano sozmeraj ravnali kot s krastačo. Pa kaj boš? Ti božček! Revček! Budalomavrsko! S takimi strupenimi besedami so mi začinili življenje. Zrasli soosem pedi, vendar s srcem v denarnici. S kamnitim srcem, prekleti najbojo, tudi če so kri moje krvi.Ampak pustimo to, vi ste prišli zaradi nečesa drugega, kajne? Radi biizvedeli o tistem nesrečnem otroku, za katerega nekateri pravijo, da so gana dan procesije pred natanko šestdesetimi leti videli med skalami. Ko jeprišel boter Tittinu Barketa zadnji do vaške cerkve, me je potegnil na stranin mi povedal, da je videl, kako se je prikazala iz vode ta brezoblična stvar,ki je bila videti kot odrt kunec, rdeča spužva, prepojena s krvjo, hobotnica,ki je posrala žolč. In ki se je na vse pretege drla. Boter Tittinu, ki je vednotekel ob strani, ker je imel drisko, čeprav se je basal z opuncijami, in damu ne bi stopali na občutljive noge, je edini videl ta prizor in upočasniltek, se ustavil in si ga ogledal. Bilo mu je čisto jasno. ‘Boter Mariò,’ mi jerekel, ‘tisto je bil majhen kristjan, nikogaršnji otrok, ki ne bi smel hkropilnici!’ Ko je to rekel, je bil čuden, bel kot platno njegovega kostuma,in oči so se mu cvrle kakor ocvirki v masti. Jaz, dragi doktor, mu nisempreveč verjel; boter Barketa so ga klicali, ker je potoval bolj z domišljijokot pa po morju. Ampak rekel sem si: rajši se grem sam prepričat.K vaški cerkvici svetega Salvatoreja (tisti, kamor v soboto zjutraj prinesejosvetnika, saj veste, ne?) sem se pripeljal z vozom, kar je sramota zaprvega praporščaka, ampak imel sem otečeno nogo, potemnelo kot sadežčrnega trnja. Oslica je vlekla korake proti soncu, ki se je še naprej tihokotalilo proti morju. ‘Slabo znamenje, slabo znamenje!’ je žebrajoč ponavljalaCadirina, ki je imela v očeh še zmeraj debele miši iz sanj. Skratka,ko sem prišel k skalam, o otroku ni bilo več ne duha ne sluha. To je zaradisvetnika in sonca, sem si rekel. V daljavi se je morje nakodralo in veter jeproti pristanišču Ospai gnal barko, ki je imela škrlatna jadra. ‘Takih jaderpa še nisem videl,’ sem rekel Cadirini. Ona je molila in opazovala brazdožive modrine, ki morje ločuje od lagune. Kar naenkrat ji je rožni venecpadel na krilo in izvil se ji je krik, da je žival zbezljala. ‘Stoj, za božjo voljo!’ –‘Daj, daj! Zdaj sanjaš že z odprtimi očmi?’ Oči si je zakrila z robcem instegnila roko proti prvemu robu ribnika. ‘Tamle, tamle, glej! Se ti ne zdi,1Botarga je sardinska specialiteta iz soljenih, stisnjenih in posušenih cipljevihjajčec v jajčni vrečici.132