Sul Campo Del Mare - Vilenica

V2-2010.PM52666/13/100, 12:14 PMGoran Vojnovićrekel: »Vas dvoje ste mu smislili ime, a ja ću od njega da napravim svjetskogfudbalera.«Ranka se je najbrž zaradi teh njegovih besed že takrat odločila, da boRadovanu pustila, da svojega sina tera do maksimuma in da se ona ne bovmešavala. Do danes. Do danes, ko je klicala, da je zbolela, in ni šla v službo,in ko sem vstal, me je čakal tak bogovski zajtrk in sem vedel, da nekaj neštima. Ni slutilo na dobro. Ranka ni ostajala doma, še takrat ne, ko je bilares bolana. Njo je tranzicija tako presrala, da se ji je vedno zdelo, da boizgubila službo, že če bo šla med šihtom na čik, ali pa če bo porabila vesdopust pred koncem leta, ali če bo šla za več kot en dan na bolniško. Rankasto posto ni ostala doma, da bi meni naredila zajtrk, ko se zbudim.»Jesi bio juče na treningu?«Eto ti ga na. V tem grmu so ptiči in zajec.»Nisam.«»Nego?«Kaj nego? Nisem bil na treningu in kaj naj ti zdaj o tem razlagam. Vem,da ona to sprašuje zaradi Radovana, ki je mutav že sto let in ga tudi ona nemore več gledat takega. Ranka je vzela stvar v svoje roke. Mašala, Rankice.Samo še tega nam je manjkalo.»Šta je s tobom?«»Ništa.«Kaj naj bi bilo? Sjeban sam. Od tišine izven moje glave in od bubnjanjav moji glavi. Samo nimam nobenega, da bi mu to razložil. Stavke sem žesestavil in si jih ponavljam v glavi, ampak ni šans, da jih izgovorim na glas.Sploh pa ne tebi, Ranka. Ne bi šlo. Prva beseda, ki bi se zaslišala, bi meucmekala. Popušil bi do daske in bi začel cmizdrit. Ampak Ranka me gledain čaka. Ima ona strpljenja. Ona prenaša Radovana že celo življenje.»Ne treniram više.«Uf. Jedva jedvice. Zdaj je treba samo še glavo malo obrnit naopačke, dasolze ostanejo v jebenem solzevodu.»Odkad?«E, jebiga sad. Zdaj bi pa Ranka natanane. Vse naenkrat pa v detalje. E,moja Ranka, ko bi ti vedela. Bom ti skomignil z rameni. To ti je več, kot si sizaslužila.»Kad misliš počet trenirat?«»Ne mislim. Dosta mi je. Svega.«»Čega ti je dosta?«Dosta mi je. Tega pogovora na primer. Ne morem več. Ranka pa tudine. Tudi ona vrti glavo naopačke, da bi zadržala solze. E, moja Ranka, kasnoje sad za plakanje. Lahko se zjočeva skupaj, samo to ne bo pomagalo.»Jel zna tata?«Eto ti ga na. Saj sem vedel, kaj jo daje. Ne trpi ona. Radovan trpi in onatrpi za njega pa mogoče še kao malo zame. Ampak predvsem za njega. Veona, da bo njega to zjebalo, če ga ni že. Tudi jaz vem. In mi ga je celo žal.Mutavkota blesavoga.»Šta me briga.«266