Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2003 - Ljudmila
Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2003 - Ljudmila
Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2003 - Ljudmila
You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
Arpino tone v sen<br />
Arpino tone v sen, Sicilski most v Vétheuilu, nema ali skoraj nema žalost.<br />
Zadnjiè sva se pogovarjala ob enajsti uri,<br />
pred enim letom: bil je vesel, da sliši moj glas iz Arpina.<br />
Nisem še vedel, da sem se od njega dokonèno poslavljal, prviè dokonèno.<br />
Kajti noben poslednji pozdrav pri njem nikoli ni uspel biti zadnji,<br />
saj sva se spet videla pri meni v Parizu, še dva tedna po tem.<br />
Spet sva govorila eden z drugim, jaz v Italiji, - julij, orte dei Marmi…<br />
v gledališèu, pred premiero moje predstave. In potem, tako se mi zdi,<br />
blizu Bastilje. Slušalko mi je vrgel dol. Spet sem ga dobil na telefon<br />
šele 11. septembra, po dolgem iskanju, da bi zvedel, kaj se z njim dogaja.<br />
Hotel je umreti. La Closerie des Lilas in la rue de Lappe…<br />
Nekaj vroèice je našel pri bouquinistih, ko se je sprehajal vzdolž Sene.<br />
V resnici je umrl še konec istega meseca, po veè kot<br />
desetdnevni komi, ko sem si njegovo smrt želel in jo tudi dobil,<br />
ne zato, da bi ga ubil, ampak zato, da bi prepreèil, da bi bil mrtev in bi hkrati dihal,<br />
da bi bil živ ne da bi mislil, ne da bi mogel ostati on sam: nem, negiben.<br />
Poklical sem ga iz Arpina, on pa me je poklical<br />
po svoji vrnitvi iz Ria de Janeira, da bi me prišel obiskat.<br />
Bil sem v juliju blizu orte dei Marmi. Tako sem bil sreèen,<br />
da me je poklical v èasu, ko so se vrstile reprize predstave o najini norosti.<br />
Rekel sem mu: "Na odru govorijo besede, ki si jih izgovoril ti."<br />
Raztreseno me je poslušal, kot da bi bilo to kaj malo važno.<br />
Nisem vedel, ali se mu je to zdelo norost<br />
ali èe se je že navelièal moje obsedene ljubezni, ki je postala tako nièna.<br />
In nato sem poslušal, kako je njegov smeh poèasi in nežno ugašal.<br />
Njegova velika boleèina je glas, ki sem ga ljubil, napravila skoraj brezbarven.<br />
Nato sem se nekega veèera v Nantesu poèutil osamljenega, tako zelo, da sem nihal,<br />
èe ga le ne bi še enkrat poklical domov, v njegov kabinet.<br />
Tega nisem storil. Tistega veèera je konèno hotel z vsem skupaj konèati.<br />
Konèno konèati s tem življenjem, ki je bilo zanj smrt.<br />
Poklical sem ga ob obletnici atentata na New York.<br />
To je bilo torej tri dni po tem, ko se je hotel ubiti. In<br />
mislil je, da sem od najinega skupnega prijatelja izvedel za to idejo o smrti.<br />
Bilo je paè le nakljuèje, nakljuèje, ki je tako pogosto vodilo moje življenje.<br />
Bil je zadovoljen, da sliši moj glas, zveèer sem ga poklical še enkrat.<br />
(Kajti, jasno, da me ni nazaj poklical on, kljub svoji obljubi.)<br />
Poèutil se je dosti bolje, mi nežno pripovedoval o ponedeljkovi noèi.<br />
Obljubljal mi je, da me poklièe v soboto. Tega ni storil.<br />
Tedaj sem ga poklical jaz: bil je v družbi s prijatelji,<br />
ki jih je spoznal v Braziliji. Njihove glasove sem slišal èisto blizu, v pivnici,<br />
nedaleè stran od Port-Royala: la Closerie des Lilas. Nazaj me je poklical<br />
kasneje: hodil je ob Seni, ob Bastilji. Slišal sem ga.<br />
122<br />
Arpino s'endort<br />
Arpino s'endort, pont de Sicile a Vétheuil, deuil muet ou presque.<br />
La dernière fois où nous avons conversé, c'était à onze heures,<br />
Il y a un an: il était heureux d'entendre ma voix d'Arpino.<br />
Je ne savais pas que je lui disais adieu, un premier adieu.<br />
Car aucun adieu n'a pu jamais avec lui être le dernier,<br />
Puisqu'on s'est revus, chez moi, à Paris, encore quinze jours plus tard.<br />
On s'est reparlé, moi, en Italie, - juillet, orte dei Marmi...<br />
Au théâtre, avant la première de ma pièce. Et puis, il me semble,<br />
Pres de la Bastille. Il m'avait raccroché au nez. Je l'avais joint<br />
Après l'avoir cherché, le 11 septembre pour avoir des nouvelles.<br />
Il voulait mourir. La Closerie des Lilas, et la rue de Lappe...<br />
Il avait trouvé Un peu de fièvre en marchant le long de la Seine.<br />
Il est mort vraiment à la fin du même mois, après un coma<br />
De plus de dix jours ou j'ai souhaité sa mort et l'ai obtenue,<br />
Non pour le tuer, mais pour empêcher qu'il soit mort en respirant,<br />
Vivant sans penser, sans pouvoir rester lui-même: muet, immobile.<br />
Je l'ai appelé d'Arpino, tandis que lui, il m'a appelé<br />
Après son retour de Rio de Janeiro, pour venir me voir.<br />
J'étais en juillet près de orte dei Marmi. J'étais si heureux<br />
Qu'il m'ait appelé quand se répétait ma pièce sur notre folie.<br />
Je lui avais dit: "Sur scène, on dit des paroles prononcées par toi."<br />
Il avait écouté distraitement, comme si c'était peu de chose.<br />
Je ne savais pas s'il le considérait comme une folie<br />
Ou s'il se lassait de mon amour obsédé, devenu si vain.<br />
Alors, peu à peu, j'avais entendu son rire doucement s'éteindre.<br />
Sa grande tristesse avait rendu presque atone la voix que j'aimais.<br />
Puis un soir, à Nantes, je me sentais seul, si seul que j'ai hésité<br />
A téléphoner une fois encore chez lui, dans son cabinet.<br />
Je ne l'ai pas fait. Ce soir-là, il a voulu en finir, enfin.<br />
En finir, enfin, avec la vie qui était pour lui une mort.<br />
Pour l'anniversaire de l'attentat de New York je l'ai appelé.<br />
C'était donc trois jours après qu'il avait voulu se tuer. Et il<br />
A cru que j'avais su par notre ami commun cette idée de mort.<br />
C'était le hasard, le hasard qui si souvent a conduit ma vie.<br />
Il était content d'entendre ma voix, je l'ai rappelé le soir.<br />
(Car, évidemment, il ne me rappelait pas, malgré sa promesse.)<br />
Il allait bien mieux, me racontant doucement la nuit de lundi.<br />
Il me promettait de m'appeler samedi. Il ne le fit pas.<br />
C'est moi qui alors l'ai rappelé: il était avec des amis<br />
Connus au Brésil. J'entendais leurs voix tout près, dans la brasserie,<br />
Près de Port-Royal: la Closerie des Lilas. Il m'a rappelé<br />
Plus tard: il marchait du côté de la Bastille. Je l'ai entendu.<br />
123