Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2003 - Ljudmila
Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2003 - Ljudmila
Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2003 - Ljudmila
You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
Obrt ubijanja<br />
(izvleèek iz romana)<br />
Še vem, da sem se takoj zatem poslovil in odšel, po Starem nasipu gor, èez Rotovški trg,<br />
po Novem nasipu dol, išèoè kopirnico, in ko sem na Jungfernstiegu stopil v mestno<br />
železnico za Altono, kjer sem takrat še stanoval, sem že zaèel študirati Allmayerjev<br />
èlanek. Ko sem prispel domov, sem poklical uredništvo, kjer naj bi zveèer nadomestno<br />
prevzel dežurstvo, in javil, da sem bolan, si pripravil termovko kave in s papirji legel na<br />
zofo, in rad bi rekel, da je bil to vroèièni svet, v katerega sem se potopil, vendar so bile<br />
najhujše more mojega otroštva proti njemu nedolžne. Ko sem prispel do zadnje strani,<br />
se je ravno stemnilo, nad strehami hiš na nasprotni strani je viselo luknjasto nebo v svoji<br />
zadnji modrini, in nenadoma sem se zavedel, da z bližnje železniške postaje ves èas<br />
nisem slišal prihajajoèih in odhajajoèih vlakov, njihovega takta, ki je sicer razèlenjeval<br />
moje dni, in mislil sem na Heleno, lahko bi bila katera koli ženska, a jaz sem trmasto<br />
vztrajal pri njej, ujet v nesmiselno sentimentalno predstavo, da sem skupaj z njo preživel<br />
to vojno, se vrnil k njej, potem ko je bilo vse mimo, ali, še bolje, se preprosto vrnil, naj<br />
zveni še tako protislovno, nisem hotel, da bi moral za to prestati kakšno pustolovšèino<br />
kot kakšen zaslepljen junak s filmskega platna, se vrnil, ne da bi bil sploh odšel.<br />
Vpijoèa grozodejstva niso bila tista, ki so me pri branju najbolj zmedla, niti grozote, ki<br />
jim je bil Allmayer prièa v vseh teh letih ali o katerih je slišal, niti slike zapušèenih<br />
bosenskih vasi, v katerih so potepuški psi trgali trupla, ki so ležala med razstreljenimi<br />
stavbami. Primeri, ki jih je našteval, so bili tako številni, da se ne bi nièemur veè èudil,<br />
oèitno ni bilo meja za to, kaj vse je mogoèe poèeti s èloveškimi telesi, in le strmel sem,<br />
kakšne fantazije naj bi bili do tedaj bolj ali manj neoporeèni ljudje, to je že treba reèi,<br />
razvili, kakšno zadovoljstvo prisiliti ujetnika, da drugemu ujetniku odgrizne moda in jih<br />
pred njim poje, noseènici razparati trebuh, otroku v materinem naroèju prerezati vrat in<br />
materin obraz potisniti v brizgajoèi curek krvi ali žensko pred oèmi umirajoèega oèeta<br />
posiliti. Vsakemu kraju, ki je tako postal znan, je dodal še pol ducata drugih, za katera<br />
nisem vedel niti imen, kaj šele, da bi jih znal èrkovati ali vsaj razlikovati, kdo je koga tam<br />
umoril, in èeprav ni bilo dvoma, da so bili tovariši iz Knina, Banje Luke in Pal vedno nekaj<br />
glav pred drugimi, zastopniki beograjske stranke pred njihovimi nasprotniki iz Zagreba<br />
in Mostarja, da o onih iz Sarajeva ne govorimo, se najprej sploh nisem poskušal znajti v<br />
tej zmešnjavi. Ni bilo reke, v kateri ne bi plavali mrlièi, nobenega trga, se mi je zdelo,<br />
kjer se v prihodnosti ne bi morali nehote vprašati, kaj se skriva pod njim, a to ni bilo<br />
tisto, kar mi je od njegovih reportaž ostalo najbolj v spominu, nasprotno, veè ko je tega<br />
razgrnil, bolj se je zdelo, da se detajli medsebojno iznièujejo, v vnaprej doloèenem<br />
okviru se je na koncu še najveèja gnusoba zdela kar normalna.<br />
Morda zveni cinièno, a zame je bila groza bolj konkretna, kadar je pisal o ogrevajoèih se<br />
tankovskih motorjih v vojaških kasarnah, èisto na zaèetku spopadov, o njihovem<br />
zlovešèem hrupu, ki je silil èez zidove, o patruljnih èolnih, ki so na srbsko-hrvaški meji<br />
križarili sem in tja po Donavi, ali o ladjah v šibeniškem zalivu, ki so se poèasi prikazale<br />
iz soparice v prvi jutranji svetlobi, in o popolni tišini, preden so zaèele obstreljevati<br />
mesto. Ali njegov opis kraja, kjer se je leto dni pred njegovim prihodom zgodil pokol,<br />
opis pravcate idile, èe ne bi bilo tulcev, ki jih je še našel, groteskna spokojnost, zaradi<br />
katere moram vedno, kadar koli pomislim na to, zmajevati z glavo, ne bi moglo biti<br />
grozljivejšega kraja za smrt, kot sredi visokega poletja z bukvami in jagnedi obdana<br />
jasa, kjer je dišalo po bezgu, kjer se je slišalo cvrèanje murnov, šumenje potoka in se je<br />
zdelo, da je èas obstal. Kar koli je sicer še spravil na plan, so posamezne slike, ki so se<br />
meni vtisnile v spomin, je bel avto-hladilnik, ki stoji ob robu grobišèa, so reke beguncev,<br />
180<br />
Das Handwerk des Tötens<br />
(Auszug aus dem Roman)<br />
Ich weiss noch, dass ich mich dann gleich verabschiedete und ging, den Alten Wall<br />
hinauf, über den Rathausmarkt, den Neuen Wall hinunter, auf der Suche nach einem<br />
Kopiergeschäft, und als ich am Jungfernstieg die S-Bahn nach Altona nahm, wo ich<br />
damals noch wohnte, begann ich schon, Allmayers Artikel zu studieren. Zu Hause<br />
angelangt, rief ich in der Redaktion an und meldete mich für den Journaldienst, den ich<br />
am Abend vertretungsweise übernehmen sollte, krank, machte mir eine Thermoskanne<br />
Kaffee und legte mich mit den Papieren auf das Sofa, und ich würde gern sagen, es war<br />
eine ieberwelt, in die ich eintauchte, aber die schlimmsten Alpträume meiner Kindheit<br />
waren harmlos dagegen. Als ich zur letzten Seite gelangte, wurde es gerade dunkel,<br />
über den Dächern der gegenüberliegenden Häuser hing löchrig der Himmel in seinem<br />
letzten Blau, und plötzlich fiel mir auf, dass ich die ein- und ausfahrenden Züge vom<br />
nahegelegenen Bahnhof die ganze Zeit nicht wahrgenommen hatte, ihren Takt, der<br />
sonst meine Tage zerteilte, und ich dachte an Helena, es hätte irgendeine rau sein<br />
können, aber ich versteifte mich auf sie, überrumpelt von der unsinnig sentimentalen<br />
Vorstellung, mit ihr gemeinsam diesen Krieg überlebt zu haben, zu ihr<br />
zurückzukommen, nachdem alles vorbei war, oder, noch besser, einfach<br />
zurückzukommen, so paradox es klingen mag, ich wollte dafür kein Abenteuer<br />
bestehen müssen wie ein verblendeter Grossleinwandheld, zurückzukommen, ohne<br />
überhaupt weggewesen zu sein.<br />
Es waren nicht die schreienden Grausamkeiten, die mich beim Lesen am meisten<br />
verwirrten, nicht die Greuel, deren Zeuge Allmayer in all den Jahren geworden war oder<br />
von denen er gehört hatte, nicht die Bilder von menschenleeren bosnischen Dörfern, in<br />
denen streunende Hunde die zwischen den zerschossenen Gebäuden herumliegenden<br />
Leichen zerrissen. Die Beispiele, die er aufzählte, waren so zahlreich, dass ich mich über<br />
nichts gewundert hätte, offensichtlich gab es keine Grenzen dafür, was man mit dem<br />
menschlichen Körper alles anrichten konnte, und ich staunte nur, welche Phantasien bis<br />
dahin mehr oder weniger unbescholtene Leute, wie man wohl sagen musste, entwickelt<br />
haben sollen, was für ein Vergnügen, einen Gefangenen zu zwingen, einem anderen die<br />
Hoden abzubeissen und sie vor ihm zu essen, einer Schwangeren den Bauch<br />
aufzuschlitzen, einem Kind am Arm seiner Mutter die Kehle durchzuschneiden und ihr<br />
das Gesicht in den hervorspritzenden Blutstrahl zu drücken oder eine rau unter den<br />
Augen ihres sterbenden Vaters zu vergewaltigen. Zu jedem so bekannt gewordenen Ort<br />
gab er ein halbes Dutzend andere an, von denen ich nicht einmal die Namen wusste,<br />
geschweige dass ich sie buchstabieren könnte, oder auch nur auseinanderhalten, wer<br />
dort wen umgebracht hatte, und obwohl kein Zweifel bestand, dass die Genossen aus<br />
Knin, aus Banja Luka und Pale den anderen immer um ein paar Köpfe voraus waren, die<br />
Vertreter der Belgrader Klientel ihren Gegenspielern aus Zagreb und Mostar, um von<br />
denen in Sarajevo nicht zu reden, versuchte ich erst gar nicht, mich in dem<br />
Durcheinander zurechtzufinden. Kein luss, in dem nicht Tote getrieben wären, kein<br />
Platz, so schien es mir, an dem man sich in Zukunft nicht unwillkürlich fragen müsste,<br />
was sich darunter verbarg, aber das war es nicht, was mir von seinen Reportagen am<br />
genauesten in Erinnerung blieb, im Gegenteil, je mehr er davon ausbreitete, um so mehr<br />
schienen sich die Details gegenseitig auszulöschen, schien noch die grösste<br />
Abscheulichkeit im einmal vorgegebenen Rahmen am Ende gar normal zu sein.<br />
Vielleicht klingt es zynisch, aber für mich war der Schrecken eher konkret, wenn er von<br />
den warmlaufenden Panzermotoren in den Armeekasernen schrieb, ganz am Anfang der<br />
181