Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2003 - Ljudmila

podrsavanje nog protagonistov. Oder je bil na koncu poln sedežev, ki so bili postavljeni
v vrste, igralci so se posedli drug poleg drugega, s hrbtom obrnjeni proti obèinstvu …
In oder je naenkrat izgledal … Bilo je, kot … kot da bi oder postal nadaljevanje dvorane
in igralci hkrati samo gledalci. Buèen aplavz. Ljudje so ploskali in èakali, da se bo
dvignila zavesa. Zavesa je bila zdaj zadnja stena prejšnjega odra.
Konèno je nekje pod sosednjim stolom našel lepljivo ploèevinko, ki je smrdela po pivu.
Konèajmo to poglavje, si je rekel. Stisnil je ploèevinko v pest in vstal. Nihèe ga ni opazil,
vsi so zatopljeno gledali v novo zaveso, v nove vrste gledalcev, èakali so na nov zaèetek,
ki jim bo najbrž všeè, navdušeno so razpravljali, prikimavali, zato se je lahko neopazno
izmuznil na prehod ob sedežih in se, s hrbtom naslonjen na oblazinjeno steno, potiho
pomikal proti izhodu, ampak zdaj je ta izhod vzdrhtel kot trebušèek ljubice, stena z
izhodom se je zatresla, odmaknila, se dvignila, ni je bilo veè, on pa je zagledal nekaj
velikanskih plamenov in v nosu je zaèutil pekoè dim. Plameni so osvetljevali dlani
neandertalcev z zanikrnimi cunjami zavezanimi okrog pasu: Na obrazih davnih
prednikov je sijalo prièakovanje, ki se je v trenutku, ko so zagledali ljudi v dvorani,
spremenilo v zanièevanje in odpor. Zaèeli so srhljivo kriliti z rokami, vpiti, celo
neartikulirano krièati, potem pa so gledalce v dvorani zaèeli obmetavati s kosi
neprežveèenega mesa in na pol peèenih prašièev. Nikogar noèem obtoževati.
Ljudje v dvorani so že vedeli, kaj je treba storiti. Izruvali so sedeže, les nagrmadili na
kup, nekateri so vzeli v roke vžigalnike in iz pripravljenih grmad so takoj švignili plameni
vse do prekrasno okrašenega stropa. Zelo staremu gospodu so velikanske peruti gorele
kot bizarne bakle, zaman je poskušal mahati z njimi. Mnogi gledalci so zaèeli kašljati,
novo situacijo pa so prenašali stoièno, divje napade kašlja so skrivali za sramežljivimi
nasmehi in kravatami, ki so si jih ovili okrog ust.
On pa je medtem s ploèevinke odlomil kos ploèevine.
Prevedla Špela Šramel
76
šíkov, a herci si na sedadlá posadali, pekne jeden ved¾a druhého, chrbtom k
obecenstvu... A javisko zrazu vyzeralo... Bolo to ako... ako keby sa javisko stalo
pokraèovaním h¾adiska a herci zasa ïalšími divákmi. Zašumel potlesk. ¼udia tlieskali a
èakali, kým sa zdvihne opona. Oponou teraz bola zadná stena bývalého javiska.
Koneène nahmatal kdesi pod susednou stolièkou lepkavú plechovku, voòajúcu pivom.
Zovrel plechovku v hrsti a vstal zo sedadla. Nik si ho nevšímal, všetci uvelièene h¾adeli
na novú oponu, na nové rady divákov, èakali na nový zaèiatok, ktorý im azda bude
vyhovova , vzrušene debatovali, kyvkali hlavami, preto sa mu podaarilo nepozorovane
vykåznu na chodbièku ved¾a sedadiel a, pritisnutý chrbtom k èalúnenej stene, posúval
sa tíško k východu, ale teraz sa ten východ zrazu zachvel ako milenkine slabiny, to stena
s východom sa tak zachvela, odtiahla sa, zdvihla sa, bola preè, a on zazrel nieko¾ko
mohutných vatier a do nosných dierok mu vnikol štip¾avý dym. Plamene osvet¾ovali
hàstky neandertálcov, odetých v úbohých zdrapoch omotaných okolo bedier: Na tvárach
prapredkov sa zraèilo oèakávanie, ktoré sa v okamihu, keï si všimli ¾udí v sále, zmenilo
na opovrhnutie a odpor, zaèali zúrivo gestikulova , èosi vykrikova èi skôr
neartikulovane ruèa , a potom divákov v sále zasypali kusmi nedožutého mäsa a
úryvkami poloupeèených prasiat. Nechcem nikoho obviòova .
¼udia v sále už vedeli, èo treba robi . Rozrúbali sedadlá, nahádzali drevo na hàby,
podaktorí vytiahli zapa¾ovaèe a z pripravených hraníc hneï vyš¾ahli plamene až po
krásne zdobený strop. Ve¾mi starému pánovi horeli obrovské krídla ako bizarné fakle,
márne sa pokúšal nimi máva . Mnohí diváci sa rozkaš¾ali, ale novú situáciu znášali
statoène, zúrivé záchvaty kuckania sa snažili maskova rozpaèitými úsmevmi a okrajmi
kravát, ktoré si omotávali okolo úst.
On si zatia¾ oddrapil z plechovky kus plechu.
77