Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2003 - Ljudmila

Ekskurzija v Kazemate
Odlomek iz romana
V vseh deželnih èasopisih so izšli nekrologi, ki so z globokim obžalovanjem sporoèali,
da je preminila Kaštone. Radijske postaje so predvajale vedno bolj žalostno glasbo.
Posebno za to priložnost sestavljena medicinska komisija, ki jo je vodil habilitirani
veterinar, profesor Ignaz Hofer, je objavila, da je vzrok nenadne smrti svete živali srèno
popušèanje in emfizemske bule, kar naj bi povzroèila okužba z anaerobnimi bacili
clostridium chauvoei. Ti naj bi se bili sposobni obdržati v zemlji od 20 do 25 let. Prišlo
je, kot je moralo priti, a mestni izobraženci, ki so že nekaj èasa prièakovali nenadno
nesreèo, se s tem dejstvom niso mogli sprijazniti. Vsi so kot zmešani tekali naokoli in
šepetali med seboj. V deželi so razglasili državno žalovanje. Upravitelji in lastniki stavb
so dobili stroga navodila, da morajo izobesiti državne zastave, opremljene z žalnimi
trakovi. Kršilcem teh navodil so grozile denarne kazni in druge neprijetnosti, lahko bi se
jim celo zgodilo, da bi jih kaznovali zaradi izdaje domovine. Mesto je potonilo v morju
zastav. Kakšen naivni tujec bi lahko pomislil, da gre za državno slovesnost, èeprav sta
žalna glasba in tuljenje siren v trenutku korigirala vsako tako napaèno in seveda
bogokletno misel.
Kaštonina poslednja volja je bila, da jo pokopljejo v domovini, ki je ni nikoli pozabila,
torej v provincialnem mestu s slavnimi èudovitimi baroènimi svetišèi, gotsko cerkvijo, ki
jo je hotel francoski cesar - kot poroèajo nepreverjeni viri - prenesti v Pariz, èeprav je bil
sam vendar s Korzike, ki se je kasneje s teroristiènimi sredstvi borila za svojo
neodvisnost. Kmalu so torej vsi prebivalci mesta zaèeli z nemirom in grozo v sebi
prièakovati pogrebno sveèanost. Priprave nanjo so bliskovito potekale: hitro so bile
tlakovane ceste in prepleskane hišne fasade, mešèani pa si niso upali ven v preprostih
oblaèilih, ampak so se vedno lepo uredili. Zastave, že omenjene podrobnosti tega
procesa in drugi, manj pomembni pojavi èakanja na pogreb so prièali o tem, da bo
mesto, kot se spodobi, Kaštoninemu truplu in uradnim osebnostim, ki so ga spremljale,
šlo nasproti vse do obrobja glavnega mesta. Naglo se je razširila novica, da bo ta pogreb
celo slovesnejši od tistih, ki se jih nihèe veè ni mogel spomniti: kraljièin pogreb, pogreb
svetega princa, velikega kneza itd. Razširile so se govorice, da bo sam maršal peš
spremljal Kaštonino krsto od glavnega mesta do njenega poslednjega poèivališèa. Toda
kmalu zatem so te govorice že nadomestile druge - ki so pravile, da bodo Kaštone
prepeljali z vlakom, maršal pa bo prišel z avtom, kasneje se je govorilo, da bo maršal
prišel z vlakom in Kaštone z avtom, še kasneje da bosta prišla oba z vlakom itd. Nobena
od teh govoric se ni izpolnila. Toda tovrstne metafiziène hipoteze so zmedle samega
maršala, ko je nekega jutra preko radia in tiska spregovoril ljudstvu. Ob tej priložnosti
je naznanil, kakšna težka izguba je prizadela narod in narodno manjšino, kakšna
nesreèa je to za državo in njene sosede in podobno. Po pol ure ginjenosti je maršal jasno
povedal, da bo Kaštone tako rekoè pokopana v svojem rojstnem mestu, on pa iz
zdravstvenih in drugih razlogov ne more iti za konjem, ki bo vlekel sarkofag od glavnega
mesta naprej, in se udeležiti žalnih slovesnosti, zelo mu je žal, vendar tega ni sposoben.
V tolažbo jim je maršal obljubil svoje srce, ki bo spremljalo Kaštone do tudi njemu
nadvse dragega mesta, o katerega stolpih v noèeh še vedno sanja. Prebivalce mesta je
ta novica seveda razoèarala, vendar niso izgubili prisebnosti, kajti èasa jim ni ostalo
veliko - zdaj je bilo pomembno, da se èim bolje pripravijo na sprejem padle Kaštone, da
jih prišleki iz glavnega mesta kasneje ne bi ozmerjali za provincialce. Tako so sklenili,
da bodo v delo vkljuèili tudi narodno manjšino, kajti potrebno je bilo mnogo rok.
210
Ekskursija: Casa Matta
Visuose šalies laikrašèiuose pasirode nekrologai, kuriuose su giliu livdesiu buvo
pranešta, kad mire Kaštone. Radijo bangomis pasklido livdna ir dar livdnesne muzika.
Specialiai sudarytos medicinines komisijos, kuriai vadovavo habilituotas veterinarijos
daktara, profesorius Ignaces Hoferis, išvadoje buvo skelbiama, kad švento gyvulio
staigios mirties priežastis - širdies nepakankamumas ir emfizeminis karbunkulas, kuri
sukele bacilos Clostridium chauvoei anaerobai, išsilaikê dirvoje 20-25 metus. Ivyko tai,
ir turejo ivykti, bet miesto šviesuomene, jau kuri laika laukusi užklupsianèios nelaimes,
negalejo susitaikyti su ivykusiu faktu. Visi vaikšèiojo kaip apdujê ir tarpusavyje kalbejosi
pusbalsiu. Šalyje buvo paskelbatas totalinis gedulas. Pastatv valdytojai ir savininkai
griežtomis instrukcijomis buvo ipareigoti iškelti tautines veliavas, perrištas juodu
gedulo kaspinu. Nepaklususiems grese pinigines baudos ir kiti nemalonumai, iskaitant
ir galimybê likti nubaustiems už tevynes išdavystê. Miestas paskendo veliavu okeane.
Naivus užsienietis galejo pagalvoti, kad tai kažkokios nacionalines iškilmes, taèiau
gedulinga muzika ir sirenugausmas akimirksniu bvtu pakoregavês tokias klaidingas ir,
žinoma, švenvagiškas mintis.
Pagal paskutinê valia Kaštone norejo bvti palaidota savo isivaizdujamoje teviškeje, t. y.
provincijos mieste, gersejanèiame nuostabiomis barokinemis šventyklomis, gotikine
bažnyèia, kuria, pasak nepatikrintufaktu², Prancuzijos imperatorius norejês parsigaben
ti i Paryžiu², nors pats buvo kilês iš Koriskos, kovosianèios veliau teroristinemis
priemonemis už savo nepriklausomybê. Tad netrukus visi miesto gyventojai su nerimu
ir vidiniu virpuliu eme laukti iškilmingu laidotuviu². Buvo sparèiai ruošiamasi - skubiai
grindžiamos gatves, dažomo namu fasadai, miestieèia i miesta nedrisdavo kukliai
apsirengê išeiti - puošdavosi. Veliavos, išvardyti veiklos faktai ir kitos, mažiau
reikšmingos laidotuviu laukimo apraiškos bylojo, kas miestas deramai pasitiks Kaštones
kvna ir ja lydesianèius oficialius asmenis nuopat sostines. Greitai pasklido kalbos, kad
tai bus iškilmingesnes laidotuves net už tas, kuruiu jau niekas neprisimine - karalienes,
šventojo karalaièio, didžiojo kunigaikšèio ir t. t. Sklido gandai, kad pats maršalas nuo
sostines iki paskutines poilsio vietos lydes Kaštones karsta pesèiomis. Taèiau netrukus
šiuis gandus paneige kiti - atseit Kaštone bus gabenama traukiniu, o maršalas vyks
automobiliu, veliau - maršalas traukiniu, o Kaštone automobiliu, dar veliau - abu
traukiniu ir t. t. Ne vienas gandas nepasitvirtino. Bet tokias metafizines hipotezes
išsklaide pats maršalas, viena ryta per radija ir spauda kreipêsis i tauta. Šiame
kreipimêsi jis supažindino, kokia sunki netektis iptiko tauta ir tautines mažumas, kokia
tai yra nelaime valstybei bei jos kaimynams ir panašiai. Po pusvalandi trukusio
graudenimo maršalas aiškiai pasake, kad Kaštone bus palaidota savo atseit gimtajame
mieste, o jis del sveikatos bei kitupriežasèiunagalis eiti paskui arkliu traukiama sarfaga
nuo sostines ir atvykti i gedulingas iškilmes, gaila, nesugebes. Bet, paguodai, maršalas
pažadejo savo širdi, kuri lydes Kaštonê iki ir jam labai brangaus miesto, kurio bokštus
jis iki šiol naktimis sapnuoja. Miestieèiai, žinoma, šia žinia nusivyle, taèiau neprarado
savitvardos, nes laiko liko nedaug - reikejo kuo geriau pasiruošti sutikti kritusia
Kaštonê, kad veliau atvykusiuiš sostines nebv išvadinti provincialais. Tad buvo
nusprêsta i darba itraukti ir tautines mažumas, nes reikejo daug ranku².
Netrukus Kaštones laidotuves virto miesto prestižo reikalu. Trumpai, bet dalykišai buvo
diskutuota, o velaiu nusprêsta palaidoti Kaštonê kirikšèioniukapinese, kuriose jau ilsisi
ne viena iškili šio krašto asmenybe. Vieta buvo graži - kalnelio papedeje, šalia medelio,
kuris perspektyvoje turejo virsti galingu ažuolu, priminsianèiu ateisties kartoms, kokio
vis tik galingo iš èia kilusio gyvulio kažkada buta. Laukiama diena nenumaldomai artejo.
211