Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2003 - Ljudmila

- Poslušaj me. Vem, da si jo izbral, ampak ta riba ni za igranje. Èe boš hotel, ti bova za
rojstni dan kupila akvarij in si boš dal vanj drugo zlato ribico in lahko boš skrbel zanjo,
prav?
- Zakaj pa ne morem imeti v akvariju tole mojo ribo?
- Ker je mrtva; mrtve ribe pa ne plavajo. Treba jo je pojesti. Èim prej!
Mrko sem gledal predse. Njene potrpežljivosti je bilo konec.
- Èe ne znaš biti pameten, te naslednjiè ne bom pustila na tržnico!
Moje potrpežljivosti je bilo tudi konec.
- Pa niè!
Veèer sem prejokal v svoji sobi, medtem ko sta mojo zlato ribo jedla starša. Boril sem se
zaman in za povrh sem se še bal, da me mama ne bo nikoli veè pustila na ribjo tržnico.
Priplazil sem se v jedilnico in opazoval, kako jesta še zadnje grižljaje. Oèka me je opazil.
Odložil je nož. Kitasta predlaket, ki je molela iz zavihanega rokava, mi je pomahala, naj
pridem bliže. Bi rad pokusil zlato ribico? Posadil me je na koleno. Skoraj nikoli se ni jezil.
Od strani sem pogledal mamo. Smehljala se je. To me je opogumilo.
- Kdaj bom dobil akvarij?
Spogledala sta se nad mojo glavo in planila v smeh.
Prevedla Nives Vidrih
52
Taky mi došla trpìlivost.
- Tak a !
Veèer jsem probreèel ve svém pokoji, mezitím co moji zlatou rybu jedli rodièe. Bojoval
jsem zbyteènì a navíc jsem se bál, že mì máma už nikdy nepustí na rybí trh. Pøiplížil
jsem se do jídelny a pozoroval, jak dojídají. Táta si mì všiml. Odložil nùž. Šlachovité
pøedloktí vyèuhující z vyhrnutého rukávu na mì mávlo, abych šel dál. Chceš ochutnat
zlatou rybku? Posadil si mì na koleno. Skoro nikdy se nezlobil. Podíval jsem se po oèku
na mámu. Usmívala se. To mi dodalo odvahy.
- A kdy dostanu to akvárium?
Vymìnili si nad mojí hlavou pohledy a rozesmáli se.
53