Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2003 - Ljudmila

Tuliti z volkovi
Nazadnje je s ploèevinke odlomil kos ploèevine in z njim zarezal v žilo. S pivom ga sprva
niso hoteli spustiti v gledališèe, pa je kljub temu vstopil, znotraj so sedeži stali kot
klicaji, usedel se je nekam na sredino in tiho obsedel, veke oprte na spodnji del oèes in
prsti zapleteno prepleteni okrog ploèevinke, strmel je v zaveso in goltal pivo, katerega
vonj se je zaèel širiti po vsej ne ravno veliki dvorani, to je bila res majhna dvorana
majhnega podeželskega gledališèa, stene so bile oblazinjene - èe se dotakneš take
oblazinjene stene, se pogrezne, prisesa k podlagi, se usloèi, gladko kakor nožnica,
ampak ne spolzko, škoda besed.
Ah, gledališèe! Vstopil je, ker je v sebi èutil ljubiteljskega igralca, amaterja, veèno v
manjši, neumni stranski vlogi, neizdelan, okoren, vèasih mogoèe še navdušen, mizeren
tepec, bedak, koliko truda ga je to stalo, koliko odrekanj, koliko potu in solza, èemu vse
skupaj? Koliko poz! Koliko notranjih monologov, ki se navzven odražajo z gubanjem
èela! Èemu? Res škoda besed.
Zaljubljenca nedaleè stran sta se z dlanmi nežno dotikala velièastnih peruti nekega zelo
starega gospoda, ki je nevarno nagnjen nazaj glasno smrèal, glava mu je visela kot
preveè zrelo sadje, usta je imel odprta. Zaljubljenca sta se hihitala. Zavesa pa se ni in ni
hotela dvigniti, zaenkrat še nihèe ni mogel videti odra, oceniti scene in kulis. Igra pa bi
se lahko že zaèela. Poškilil je na številènico in srkal pivo, dokler ni izpraznil ploèevinke.
Odložil jo je na doseg roke.
V dvorani skorajda ni bilo prostega sedeža. Gledalci so se posedli, dame so si z nežnimi
gibi prstov še utegnile popraviti prièeske in celo polglasno ali šepetaje izreèi nekaj
navidez pomembnih opazk.
Povsod tišina in mir. Zelo star gospod se je zbudil in zaljubljencema hitel pripovedovati
o perutih in letenju, medtem pa je on preizkušal ostrino ploèevine na sosednjem sedežu.
Ta sedež je bil prazen, nikogar ni motil, zares ni hotel nikogar motiti ali obremenjevati,
slabo se je poèutil, ampak nikomur ni hotel težiti, nikomur se ni hotel zaupati, ni hotel
zbujati pozornosti, bil je grozen veèer, on pa je molèal, nikogar ni motil v tihem,
dostojnem gledališèu, v dvorani, ki se je zdela dolga, ker je bila ozka: spominjala je na
kanadsko drsališèe in oblazinjene hokejiste. Videl je, kako so se zaletavali ob steno in
streljali plošèek proti zavesi; zasmejal se je in ploèevinka mu je padla iz rok. Glasno je
zažvenketala: vse glave so se obrnile v njegovo smer! To je bilo slabo … Bilo je mraèno,
niso ga dobro videli, nejasni obrisi, niè veè, pravzaprav niso mogli vedeti, kaj je
zažvenketalo - mogoèe nož, ljudje? Hm? Mogoèe je bil v tem trenutku kje globoko v
ljudeh spoèet strah, ali pa je v njih pravkar nekaj umrlo. Zastor se je dvignil.
Ko so gledalci zagledali bogato opremljeno sobo, razkošne fotelje, okrašene stene, slike,
in videli igralce v elegantnih kostimih, ki so deklamirali verze klasiène tragedije, verze
polne lepote in resniène vzvišenosti in misli o oèitnem razkolu med dobrim in zlim, ko
so se torej ti biseri z odra razsuli k svinjam, so zaèeli gledalci najprej negodovati, potem
naglas krièati, nekateri so vstali, krilili z rokami in krièali vsemogoèe psovke, vse dokler
niso zaèeli obmetavati igralcev z gnilimi ostanki hrane. Spominjam se na primer ogrizka
že davno obglodanega jabolka.
Igralci so videli, koliko je ura - nenazadnje so tudi oni ljudje - vedeli so, kaj morajo
storiti, vedeli so, kako morajo umiriti razjarjeno množico: V potu obraza so zaèeli v
zakulisje odnašati èudovito pohištvo, z moènimi pestmi so raztrgali platna dragocenih
slik in razbijali vaze. Potem so na oder zaèeli nositi stole. Množica jim je pomagala.
Nikogar ne obtožujem.
On pa je sklonjen tipal po tleh: iskal je ploèevinko. Medtem se je v gledališèu poleglo,
slišati je bilo samo udarjanje lesa ob les - noge stolov so se dotikale desk - in
74
S vlkmi vy
Nakoniec z plechovky odtrhol kus plechu a zadrel si ním do žíl. S pivom ho spoèiatku
ani nechceli vpusti do divadla, lenže vošiel, vo vnútri stáli sedadlá ako výkrièníky, sadol
si kdesi do stredu a len ticho sedel, vieèka opreté o spodný okraj oèí a prsty zmotané
do komplikovanej siete okolo plechovky, pozoroval oponu a hltal pivo, ktoré zaèalo
rozvoniava po celej neve¾kej sále, bola to skutoène len malièká sála malého
provinèného divadielka, so stenami pokrytými mäkkým èalúnením - keï sa takého
èalúnenia dotkneš, ustúpi dozadu, prisaje sa k podkladu, prehne sa dovnútra, hladké
ako pošva, ale nie klzké, škoda reèi.
Ach, divadlo! Vošiel dnu, lebo v sebe cítil amatérskeho herca, ochotníka, veène v
drobnej hlúpej ved¾ajšej úlohe, taký neohrabaný, nemotorný, kedysi azda ešte nadšený,
taký mizerný tåk, motovidlo, ko¾ko námahy ho to stálo, ko¾ko odriekania, ko¾ko potu a
såz, a naèo to všetko? Ko¾ko póz! Ko¾ko vnútorných monológov, signalizovaných
vraštením èela! Naèo? Naozaj škoda hovori .
Dvojica za¾úbencov neïaleko neho sa dlaòami z¾ahka dotýkala majestátnych krídel
ve¾mi starého pána, ktorý nahlas chrápal, nebezpeène naklonený dozadu, hlava mu
ovísala ako prezreté ovocie a ústa boli otvorené. Za¾úbenci sa chichotali. Opona nie a
nie sa zodvihnú , zatia¾ nik nemohol zrakom preletie po javisku, zhodnoti scénu a
kulisy. Hra sa už pomaly mala zaèa . Sliepòal na ciferník, chlípal pivo, až vyprázdnil
plechovku. Odložil si ju na dosah ruky.
V h¾adisku už temer nebolo vo¾ného miesta. ¼udia sa pousádzali, dámy si už stihli
ponapráva vlasy pozornými pohybmi prstov, už stihli polohlasom èi pošepky prednies
nieko¾ko zdanlivo zasvätených poznámok.
Vcelku všade pokoj. Ve¾mi starý pán sa prebudil a zaèal za¾úbencom vyklada èosi o
krídlach a lietaní, zatia¾ èo on skúšal ostrie plechu na susednom sedadle. To nebolo
obsadené, nuž nikoho nerušil, naozaj nechcel nikoho ruši èi ob ažova , necítil sa dobre,
ale do nikoho to nechcel husti , nikomu sa nechcel zverova , nechcel upútava
pozornos , veèer to bol strašný, ale on mlèal, nevyrušoval nikoho v stíšenom, dôstojnom
divadle, v sále, ktorá sa zdala dlhá, pretože bola úzka: pripomínala kanadské klzisko a
èalúnených hokejistov, videl ich naráža na steny-mantinely a páli puky do opony;
pousmial sa a vypadla mu plechovka. Cinkla o dlážku: všetky hlavy sa otoèili smerom k
nemu! Bolo to zlé... Panovalo však šero, nuž ho videli nejasne, nezrete¾né kontúry, niè
viac, dokonca si ani nemohli by naèistom, èo to cinklo - hádam nôž, ¾udia? Hm? Možno
kdesi hlboko v ¾uïoch v tej chvíli skrsol strach, alebo v nich práve èosi umrelo. Potom
opona zmizla.
Keï diváci uzreli bohato zariadenú izbu, luxusné kreslá, výzdobu stien, ma¾by, a všimli
si hercov v noblesných kostýmoch, ktorí deklamovali verše klasickej tragédie, verše plné
krásy a istej pompéznosti a myšlienok o jasne pochopite¾nom rozdiele medzi dobrom a
zlom, keï sa teda tie perly z javiska zosypali ku sviniam, diváci zaèali najprv šomra ,
potom nahlas pokrikova , mnohí z nich vstávali, prudko gestikulovali a prevolávali rôzne
hanebnosti, až sa napokon pustili do ostre¾ovania hercov drobnými hnijúcimi zvyškami
potravy, spomínam si napríklad na ohryzok dávno schrúmaného jablka. Herci pochopili,
ko¾ko bije - boli to napokon tiež iba ¾udia - vedeli, èo robi , vedeli, ako uèièíka
rozvášnených: kus po kuse poodnášali do zákulisia nádherný nábytok, prudkými
údermi pästí roztrhali plátna skvostných obrazov a porozbíjali vázy. Potom zaèali na
javisko nosi stolièky. ¼udia im pomáhali. Nikoho neobviòujem.
On bol sklonený, šmátral po dlážke: h¾adal plechovku. Medzitým v divadle zavládlo
ticho, rušené iba klepotom dreva o drevo - to nohy stolièiek narážali na dosky - a ešte
šuchotom nôh protagonistov. Javisko bolo napokon zaplnené sedadlami, zoradenými do
75