Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2003 - Ljudmila

Na mednarodni liniji
München - Solun
V umazanem vlaku,
na mednarodni liniji München - Solun,
poskušam brati Musilovega Moža brez posebnosti.
Vendar se preprièujem, da je to, na takšnih krajih, skoraj nemogoèe.
Posegam za banalnimi nadomestki:
brati naprej je neprimerno teže
kot najti dremajoèega klateža
v vsakem kupeju, tako v prvem kot tudi drugem razredu,
na vseh železniških linijah.
Zanimivo, mednarodni vlak
se pogosto ustavlja tudi na lokalnih postajah:
išèem nevidne simbole v tem neupoštevanju voznega reda.
Ugotavljam, da je bolje, èe neham brati.
Zato molèim in gledam
najprej v noène slavonske krajine,
potem pa v ogledalo nasproti -
vidim svoji ne preveè veliki torbi,
na videz ne tako težko prtljago.
A zdi se mi, da se jo je nemogoèe znebiti.
Ko se takole oddaljuje vlak,
in približuje dan,
si mislim, da je pravzaprev vseeno
na kateri postaji izstopiš
in èigavo prtljago vzameš.
166
Na meðunarodnoj liniji
Minhen - Solun
U prljavom vozu,
na meðunarodnoj liniji Minhen - Solun,
pokušavam èitati Èovjeka bez svojstava Roberta Muzila.
A to je, uvjeravam se, na ovakvim mjestima gotovo nemoguæe.
Posežem za banalnim zamjenama:
nastaviti èitanje je neuporedivo teže
nego pronaæi dremljivu bitangu
u svakom kupeu, jednako u prvom i drugom razredu,
na svim željeznièkim linijama.
Zanimljivo, me|unarodni voz
èesto se zaustavlja i na lokalnim stanicama:
tražim nevidljive simbole u tom nepoštovanju voznog reda.
Nalazim da je bolje odustati od èitanja.
Zato æutim i gledam
prvo u noæne pejzaže Slavonije,
pa u ogledalo naspram sebe -
vidim moje dvije nevelike torbe,
naizgled ne toliko težak prtljag.
Ali èini mi se da je nemoguæe lišiti ga se.
Kako odmièe voz
i kako se približava dan
mislim da je svejedno
na kojoj stanici izaæi
i èiji prtljag ponijeti.
167