Publikacija SEP 2011 - Vilenica

Iz Nase z ljubeznijo
Dragan Radovančević
I.
Ozan ni samo odstranil svojega imena z vhodnih vrat. Odstranil se
je tudi sam. Odklenil mi je, odškrnil in stekel v svojo sobo.
»Ozan.« Našel sem ga v postelji, v objemu z lastnimi koleni. Tišina.
»Ozan,« sem ponovil ob vratih sobe. Molčal je. Gledal v lastna stopala.
Dojel sem, kar sem že včeraj v telefonskem pogovoru zaslutil. Postala
sva nenadna tujca. Nisem si upal stopiti bližje k njemu.
»Kaj je novega v vesolju« se mi je ironično smejal skozi solze. Najprej
nisem opazil, da joče. »Si zjutraj preveril na 'NASA pika gov'«
»Ozan,« sem se mu počasi približal. V obojestransko nelagodje, je
bilo videti. Usedel sem se na vogal postelje. Resnično ga je iritirala moja
navada spremljanja Nasinih novic. Novice z zvezd, kot jim je rekel. »Pazi
se raje teh spodaj!« Ampak katerih
»Ozan je bil lep in nagajiv,« je spregovoril z ironičnim nasmehom.
»Zdel se ti je super, ko se je igral z blagom in gumbki. Ko je bil fotomodel
velikega italijanskega podjetja.« Odmahoval je z roko proti
glavi, kakor da bi se poslavljal od samega sebe.
Nisem mu pojasnil svojih občutkov. Zdaj so bili postranska zadeva.
Blago sem rekel: »Ne, ne.« Ampak kaj ne in komu ne
»Kaj so ti rekli na magistratu Kako kaže s tvojo vizo« sem vprašal.
»En veeelik stric je stopil k meni z vodno pištolo v roki,« je rekel z
glasom iz risank in ga pospremil s čarovniškimi kretnjami. Njegov ton
me je vznemiril. »In rekel: 'Majhen si, še osemnajst let nisi star, pa bi rad
seksal. Bua-ha-ha,'« je posnemal strašen smeh. Njegovo stanovanje je
odgovorilo: Bua-ha-ha. Njegovo stanovanje, ki niti ni bilo več njegovo.
Vžigalica, s katero sem si prižgal cigareto, je rekla: ššš, Ozan. »Potem
sem pokazal potni list in rekel: 'Stric, stric, ampak jaz sem star šestindvajset
let.' On pa: 'Ja, ampak pred osmimi leti nisi bil, tovrstni zločini
pa ne zastarajo.'«
101