Publikacija SEP 2011 - Vilenica

kjer so bile človeške svoboščine omejene, zelo pazilo na pesnike, poezija
in vse tisto, za kar se je štelo, da bi lahko škodilo totalitarnim režimom,
pa se je cenzuriralo. Prava poezija in dobra pesem že sami po sebi vedno
vsebujeta vse elemente življenja, zato so si pesniki v totalitarnih režimih
izmišljali vse mogoče ustvarjalne rešitve, da bi prikrili neposredno in
jasno sliko svojih opažanj. Javno branje poezije in pojavljanje izvajalcev
sta prispevala k novim izkušnjam v ustvarjanju.
Danes, ko je družbena stvarnost na globalni ravni zasuta s profanimi,
cenenimi, hitrimi, lahkotnimi, slabimi in bednimi medijskimi vsebinami,
resničnostnimi šovi in literarnimi uredniki dvomljive kakovosti,
je treba storiti vse za čim višjo stopnjo življenjskega dostojanstva in v
vsakdanje življenje vključiti visoke umetniške vsebine. Združena Evropa
se lahko združi na podlagi resničnih vrednot, kakršne so umetnost, književnost
in poezija. Poezija bi lahko odigrala pomembno vlogo, zvočna
poetika pa oplemenitila doživetje individualnega branja v tišini lastne
sobe. Vsaka dobra pesem ima potencial za javno branje, pesnik Vujica
Rešin Tucić pa je govoril, da »pisanje je branje«. Bil je velik mojster zvočnega,
gestikularnega in vokalnega izvajanja svoje poezije.
Pesem kot celota, ki jo ima občinstvo priložnost doživeti, mora imeti,
romantično rečeno, dušo in življenje, ki ju je dobila ob samem nastanku,
ko je bila zapisana. V smislu objektivnega opazovanja današnjega sveta
nam naša znanja ne zagotavljajo nujno različnega doživljanja poetičnih radosti
od različnih spoznanj in naukov do sprejemanja harmonije in ritma
izgovorjenega in zapetega. Spomnimo se, kakšno vlogo je imela govorjena
poezija v preteklosti. V času ljudske pesniške ustvarjalnosti je razlagala življenje
in ohranjala mite ter narodno zgodovino. Skrbela je za kolektivne
shode, prenašala in ohranjala tradicijo ter kulturno dediščino naroda. Ne
dvomim, da se je že takrat začelo nastopanje, pa čeprav nemara z guslami,
ki nam danes ne pomenijo nič več. Iz ljudske poezije se je rodila tista,
ki jo poznamo danes, sofisticirana in prefinjena v primerjavi z deseterci,
ob katerih se je na vse grlo prepevalo. Od guslarjev in recitatorjev, ki so
vsak po svojih umetniških nagnjenjih in zmožnostih dodajali svoj avtorski
prispevek, smo prišli do poezije, ki se je s strani knjig preselila na ustnice
pesnikov v glasovno in fizično obstojno obliko. Sedemdeseta leta so iz-
45