Publikacija SEP 2011 - Vilenica

osula med temačnimi požigosanimi listi. Vstal je, se sklonil nad dokumente,
z roko šel po kupu, nekaj listov premaknil levo-desno, gor-dol,
kakor da bi zlagal sestavljanko. Pozorno jih je premeril in prišel nazaj. V
usta so mi silila vprašanja, ki sem jih utišal s kolačkom. Bojazljivo je tudi
sam vzel slaščico. »Kar poglej,« je sugestivno rekel in aludiral na mizo.
V bilanco njegovih treh »hura, wow« let življenja na Dunaju se je
poleg selitev, pogodb o najemu in odpovedi stanovanj, nekaj kazenskih
prijav za kar nekaj, množice bleščečih fotografij (mirrored disco balls –
»I Love Them, oh I Love!«) prikradel tudi usodni dokument Illegale
Arbeit 1 . »Arbeitgeber mit Sitz in Österreich ...« – sem opazil nekaj spetih
gosto tipkanih strani s sencami, ki jih naredi fotokopirni stroj. Besedilo
proti koncu strani je bilo bledo, skoraj neberljivo, zraven indigo
moder žig in ostra poteza s peresom državnega uslužbenca.
»Te je kdo prijavil«
»Urugu ni bilo všeč najino lajanje v zvezde.«
»Urugu« sem bil zmeden. Urug je bil majhen brkat starček, ki ga
je pogosto vozil na photo sessions. Kajti Ozanova »ah« modna agencija
je imela tudi svojega voznika. Tako mi je vsaj rekel. »Kakšno zvezo ima
Urug z vsem tem«
»Še neumnejši si od mene,« si je s krohotavimi žalitvami in mojo
očitno naivnostjo dal duška. »Stari je lastnik trgovine, v kateri sem
garal. Tj. lastnik veeeliko trgovin,« je z rokami delal valovite kroge,
valove strašnih Urugovih trgovin z globokimi podzemnimi skladišči,
kamor je zdaj tonilo Ozanovo življenje. »Nekega večera je stal pred
tvojim oknom. Pravzaprav, kdove kolikokrat je stal. Ja, ja!« je zavpil
name in pljuval koščke kolačka. »Videl naju je, ko sva se poljubljala ob
oknu. Ti pa tvoje zavese. In zvezde!« se mu je zaletelo. Od besa, in od
valov. Od vode, in od nemoči.
»Ozan, prišel bom, ko se pomiriš.«
Za hip sem obstal in s hodnika poslušal Ozanove nerazumljive klice.
1 Delo na črno.
103