Publikacija SEP 2011 - Vilenica

o kdo od nas spotaknil, jajce bo visoko odletelo in padlo na travo; rumenjak
se bo cedil po travnih bilkah; to bo naš konec. Če bi bil zakon
računalniška igrica, bi že oba naredila pavzo in si šla na zrak pretegnit
noge. Tako pa sva ždela drug poleg drugega v tistem novozagrebškem
stanovanju, ki mu ni uspelo biti dom, kamor sta se zavlekli soparica
in malodušnost – dotiki so bili kot hladne opekline od dušika, najini
zobje so se zaletavali v neusklajenih poljubih.
Zato mi je bil, ko sem mu rekla, da grem v Split pomagat očetu
skrbet za babico, ker mama tega noče, skoraj hvaležen.
***
Babica ni bila več sposobna za samostojno življenje. Načeli so jo
spomini na obleganje, v nosnice se ji je zažrl smrad gnilega človeškega
mesa, ki se je širil po ulicah, ko je po treh mesecih prišla iz kleti, ona
in nekaj družin iz njenega bloka. V izgnanstvu se je dobro držala, delovala
je trdno (»kot satanovo kopito,« je znala reči mama).
Prva dva tedna sem se hodila kopat vsak dan, našla sem samoten
zaliv, nazobčan košček obale na koncu doline, obrasle z lovorjem in
agavami: tukaj so se kopali nudisti. Prihajala sem zgodaj, takoj po kosilu,
parkirala zgoraj na cesti, v hladu pod cipresami, in se skotalila
pa strmi potki, držeč se za posušene travnate bilke, in z japonkami
drobila grude suhe zemlje.
Spodaj me je čakala moja skala, kamnito ležišče, ki so ga zgladili
valovi, se je dvigalo iz plitvine. Legla sem in z nožnimi prsti čofotala
po površini vode. Brala sem ljubezenske romane iz očetove knjižnice,
celoten komplet Daphne du Maurier, romane, katerih naslovi so
delovali erotično – kot Francozova dolinica –, pravzaprav pa so bili
romantično blebetanje.
Okrog velikega šmarna se je zvrstilo nekaj razdivjanih poletnih neviht;
nalivi so ohladili morje in nehala sem hoditi na plažo, svoje mesto
sem prepustila kateremu od tistih penzionerjev s trebuščkom, ki se jim
je spolovilo povleklo vase kot sramežljiva gosenica, ko so prišli iz morja.
Spraševala sem se, ali me pogrešajo.
87