Publikacija SEP 2011 - Vilenica

zgodbe, iz česar cenzorski župnik izpelje zaključek, da bralci kot don
Kihot izgubijo pamet. Don Kihot sam pa je mnenja, da so to sijajni
primeri iskrenega in korektnega vedenja v realnem svetu. Eno samo
besedilo, mnogoterost načinov branja, na polici dolga vrsta knjig, izvirajočih
iz tega naglas prebranega besedila, ki z vsakim obrnjenim listom
hrani naše lačne knjižnice, če že ne tistih na papirju, pa vsekakor
knjižnice uma: tudi to je ena mojih radostnih izkušenj.
Svojemu Don Kihotu sem globoko hvaležen. Dva bolnišnična tedna
je dvodelna izdaja bdela nad mano: nagovarjala me je, kadar sem
potreboval razvedrilo, ali pa je tihotno in pozorno čakala ob moji postelji.
Z mano ni bila nikoli nepotrpežljiva, ni modrovala ali bila pretirano
uslužna. Nadaljevala sva pogovor, ki sva ga načela pred dolgimi
leti, ko sem bil še nekdo drug, kot bi ji ne bilo mar za minuli čas,
kot bi se ji zdelo povsem samoumevno, da bo tudi ta trenutek minil,
z njim pa vsi bralčevi strahovi in nelagodje; na policah bodo ostale
samo zapomnjene strani, zaznamujoče nekaj svojstvenega, intimnega
in temačnega, za kar doslej še nisem našel pravih besed.
Prevedla Ana Jasmina Oseban
65