Publikacija SEP 2011 - Vilenica

novanje in vsi predmeti v njem. »Zdaj na posteljah, kjer so spali moji
otroci, spijo neki oficirji,« je rekla Rose tisto popoldne, ko se je vselila
v dom, kjer smo živele Pauline, Marie in jaz. Prišla je z nekaj fotografijami
in malo perila. In tako smo zdaj me štiri sestre živele skupaj, kot
nekoč, v istem domu.
»Me slišiš Z nami bodo polnili jame,« je rekla Pauline glasneje.
»Vsako noč mi pripoveduješ isto,« sem ji rekla.
»Pa vseeno nič ne narediš.«
»Kaj pa bi lahko naredila«
»Lahko greš k Sigmundu in ga prepričaš, da bi priskrbel izhodne
vize za nas štiri.«
»In kam bomo šle potem«
»V New York,« je rekla Pauline. V New Yorku je živela njena hčerka.
»Veš, da bo Beatrise poskrbela za nas.«
Ko sva se naslednji dan prebudili, je bilo že poldne; prijela sem Paulino
pod roko in od doma sva šli na sprehod. Ko sva hodili po pločniku,
sem videla, da se mimo po ulici pelje nekaj tovornjakov. Ustavili so se, z
njih so poskakali vojaki in naju naložili na eno od vozil. Tovornjak je bil
prepoln prestrašenih ljudi.
»Peljejo nas v smrt,« je rekla sestra.
»Ne, peljemo vas v park, da se bomo igrali z vami,« se je smejal
eden od vojakov, ki so nas stražili na tovornjaku. Vozila so krožila po
židovski četrti, kjer smo živeli, in samo od časa do časa so se ustavila,
da bi nanje naložili še več ljudi. Potem so nas res odpeljali v park, v
Prater. Porinili so nas s tovornjakov in nas prisilili, da smo tekli, poklekovali
in vstajali, skakali, skoraj vsi pa smo bili stari in onemogli.
Kadar je kdo od onemoglosti padel, so ga vojaki brcali v rebra. Ves čas
sem držala Paulino za roko.
»Usmilite se vsaj moje sestre. Slepa je,« sem rekla vojakom.
»Slepa!« so se smejali. »To je vendar lepa priložnost za še večjo
zabavo.«
Prisilili so jo, da je hodila sama, z rokami zavezanimi na hrbtu, da
ni mogla tipati pred seboj, in Pauline je hodila, dokler se ni zaletela v
drevo in padla na tla.
122