Publikacija SEP 2011 - Vilenica

je tista Rumena, odštekana in psihedelična, od Beatlov. Tukaj imajo
nekaj takega, na čemer so začenjali vsi bitniki, kar je definiralo njihovo
poezijo, ki je vstopila na ulice, v klube in na pokopališča.
Temu pravijo Noč pesnikov v Podmornici.
Čisto sem bil navdušen. Kdorkoli v nabasani gostilni, polni študentov,
njihovih profesorjev, sivih in plešastih dolgolascev iz undergrounda,
pa tudi takih nezadovoljenih literatov iz akademskega sveta,
kot sem bil jaz, lahko na košček papirja napiše svojo pesem, jo prinese
poroti na oder in sodeluje v tekmovanju za Kralja pesnikov.
In lahko vam rečem, da gre tu resnično za situacijo kot na začetku
sveta. Tisto besedo, ki zazveni izza mikrofona, pretehta stotine grl, ki
so brez dlake na jeziku. Tukaj se skandira, žvižga, če pesnik pritegne,
ga nagradijo kot rockovskega glasbenika. Če pa dolgočasi in ne zna
podžgati publike, ga brez milosti izžvižgajo.
Tako preprosto je torej to … In verjemite mi, niti minuto mi ni bilo
dolgčas. In bil sem navdušen. Udeležil sem se tekmovanja. Razumljivo.
Ker tu ne rabiš imena niti reklame, tu vsakemu dol visi, ali si
dobitnik literarnih nagrad ali se voziš s smetarskim avtom ali pa delaš
kot presran tiskovni predstavnik, ki ves čas laže, kot pes teče.
Tu si kot ob tistih ognjih nedaleč stran od Černobila ali Fukušime.
Si tisti, ki pove resnico ali laž, izgovori sanje ali banalnost.
In če ti to uspe, si pesnik. Tisti, ki iz nič ustvari vse. Ima besedo
in glas. Oboje pa je pravzaprav taka sila, da se ne čudim, da se v naši
družbi uporablja v tako majhni meri.
Pa vendar se uporablja … Verjemite mi, prisegam na lastne oči,
ušesa in kurjo polt. Bil sem tam in zato vem, da lahko poetry reading
iz Cesarstva fantazije prikliče takšno prasilo, da ima Wagnerjev Nibelungov
prstan kaj početi, da ne bi potonil v pozabo in da bi mu pustili
njegov zlatarski žig.
Zdaj pa dovolj dolgih vrstic, dajmo raje prednost kratkim …
34