Publikacija SEP 2011 - Vilenica

je najprej branila in tulila (»Prekleta! Prekleta golazen,« je vpila.) kot
gigantski gremlin, ki se boji, da ga bo voda spremenila v pošast – kot
da ta smešna metamorfoza ne bi bila že dokončana. Naenkrat se je
pomirila, me prijela za roko in rekla: »Obljubi mi, obljubi mi, da me
boš zaščitila.« Pokimala sem, njene oči so bile prevlečene z megličasto
belo mreno, ki je izgledala kot kožica na toplem mleku. Nisem je umivala,
kakor da bi prala avto; umivala sem jo, kot da bi umivala otroka,
polivala sem ji lase z mlačno vodo, ki se ji je cedila po prsih, žalostno
skuštranih sramnih dlakah in nožnih prstih, na katerih so bili nohti
podobni krempljem. Voda se je v odtok zlivala kot blaten potoček,
gledala sem ga in mislila na mater, ki ji samo še ena smrt manjka do
upokojitve, mislila sem na Vjerana in sebe in na prihodnost – koga
bom imela ob sebi, da bo krotil mojo podivjano norost, ki mi kot prerokba
čepi v genih, kdo bo mene takrat umival, in ali me bo umival,
kakor se pere avto ali kakor se umiva otrok.
Prevedla Sonja Dolžan
89