Publikacija SEP 2011 - Vilenica

Umivanje
Maja Hrgović
Ni bilo lahko zahtevati od matere, naj skrb za eno bolno starko,
tisto, za katero je skrbela zadnjih pet let v Deruti, zamenja s skrbjo za
drugo, še bolj bolno starko, tisto, ki ji je, po njenih besedah, iz mladosti
naredila tisto, kar mulci počnejo s kondomi; napolnijo jih z vodo
in z njimi z balkona ciljajo mimoidoče. Lahko sem si predstavljala
materine tenko populjene obrvi, kako se zvijejo v dramatični lok kot
arkade nekakšnega blazno modernističnega viadukta, ko sliši, da je,
jupi!, na koncu prav njej pripadlo, da bo skrbela za žensko, ki jo je,
kadar je bila dobro razpoložena, klicala satanovo seme.
Lahko sem si predstavljala njen krohot, kot kotaljenje odkrušenega
kamenja po pobočju, in njen glas, hripav od cigaret, kako odločno pravi
»ni šanse, pišuka!« – to je bil lahko njen edini odgovor na ponudbo, da
postane babysitterka očetove nore matere, zdaj, ko je skoraj končala svoj
gastarbajterski staž. Starka, za katero je skrbela, je umirala za rakom.
Mati se je po njeni smrti nameravala za vedno vrniti iz Italije.
»Daj, vseeno jo ti vprašaj. Plačal ti bom,« me je poskušal nagovoriti
oče. Poklical me je samo nekaj dni po tem, ko sva skupaj pripeljala
babico domov in jo nastanila v moji bivši sobi. »Ti ji, tako mimogrede,
omeni, da mi to ne gre preveč dobro od rok ...«
»Oče, veš, kaj bo mama rekla: nikomur ne gre dobro od rok umivanje
blata z dementne neprijetne starke. Tukaj ti nima kaj iti dobro
ali slabo od rok.«
»Grozno je slišati, ko to tako rečeš.«
***
Moj zakon z Vjeranom: zadnje čase je izgledal kot vodna bomba,
narejena iz kondoma, pripravljena, da nam pade na glavo, ko gremo
pod kakšnim balkonom. Ali kot dirka z jajcem na žlici – prej ali slej se
86