Publikacija SEP 2011 - Vilenica

Sestra Sigmunda Freuda
Goce Smilevski
Starka je ležala v temi sobe in z zaprtimi očmi brskala po svojih
najzgodnjejših spominih.
Tam je našla tri spomine: v času, ko zanjo veliko stvari na svetu še
ni imelo imen, ji je neki deček podal oster predmet in rekel: »Nož«; v
času, ko je še vedno verjela v bajke, ji je neki glas šepetal o ptici, ki si je
s kljunom raztrgala prsi in si iz njih iztrgala srce; v času, ko so ji dotiki
govorili več od besed, se je neka roka približala njenemu obrazu in z
jabolkom pobožala njeno lice. Ta deček iz njenih spominov, ki jo boža
z jabolkom, ki ji šepeta bajko, ki ji ponuja nož, je njen brat Sigmund.
Starka, ki se spominja, sem jaz, Adolfine Freud.
»Adolfine,« se je zaslišalo v temi sobe. »Spiš«
»Budna sem,« sem rekla. Poleg mene je na postelji ležala sestra Pauline.
»Koliko je ura«
»Verjetno okrog polnoči.«
Sestra se je zbujala vsako noč in vedno z istimi besedami začenjala
isto zgodbo: »To je konec Evrope.«
»Evropi se je velikokrat bližal konec.«
»Pobili nas bodo kot pse.«
»Vem,« sem rekla.
»In te ni strah«
Molčala sem.
»Tako je bilo tudi v Berlinu leta 1933,« je nadaljevala Pauline. Nisem
je več poskušala prekiniti v tistem, kar mi je bila povedala že velikokrat
pred tem: »Takoj ko sta Nacionalsocialistična stranka in Adolf
Hitler prišla na oblast, je mladina po ulicah začela korakati v taktu vojaške
godbe. Kakor zdaj koraka tukaj. Na stavbah so plapolale zastave s
kljukastim križem. Kakor zdaj plapolajo tukaj. Iz radijskih aparatov in
120