Publikacija SEP 2011 - Vilenica

Dati ali ne dati svoj glas poeziji
(Branje poezije in njegova današnja »vrednst«)
Pavel Brycz
Gotovo poznate to kruto definicijo poezije, ki jo je že v najinih gimnazijskih
časih citiral moj danes 44-letni sodobnik, sošolec in eden
najpametnejših ljudi, kar jih poznam. »Poezija je tisto, kar vsi pišejo,
pa nihče ne bere.«
Ja, on, letnik 1967, ki se danes ukvarja s fraktali in računalniško
animacijo za ameriško Naso, jo je dejansko pisal, enako na skrivaj kot
jaz, odkrila pa sva se šele pri 17-ih letih, ko sva, spodbujena z valom
čeških popevkarjev iz osemdesetih, poskušala pesmice dopolniti s kitaro,
dolgimi prsti na strunah in prekleto visoko zvenečim glasom.
Razkriti dušo in jo pljuvati v svet je bilo nekoliko lažje, če sta
katerikoli razkurjen mladenič ali gospodična postala muzkontarja, ki
obvladata tri akorde, s pesmimi, polnimi ukradenih melodij in zdrsov
iz ritma, a z besedami, za katere sta sigurno imela copyright.
V tem kratkem eseju se nočem spuščati v nekakšne nostalgične literarizirane
spomine, bog ne daj! Pa vendarle bi rad spomnil na kontekst,
iz katerega bom jaz – ki sem bil rojen leta 1968 in sem lirična
leta doživljal v 80. letih 20. stoletja ter v svoje trideseto vstopil s spoznanjem,
da so bila 90. leta v postsocialistični Češki najbolj hipijevsko
obdobje, kajti boljševiki so pobrali šila in kopita, kapitalistični trg in
prevlada denarja nad moralo in ideali pa še nista začela vsega uničevati
– vrednotil »value« poezije in glas, ki ga ima, če dandanes sploh
kakšnega ima, pri poetry reading in javnih predstavitvah.
Naj mi angeli varuhi ali drugi Nezemljani stojijo ob strani, da o
poeziji ne bi govoril kot vaška opravljivka, ampak kot stari prijatelj, s
katerim je najbrž včasih celo šla kam, kamor se ne sme.
Dano mi je bilo, da sem na sredini svojega življenja po letu 2000, natančneje
od 2005 do 2008, učil češki jezik in literaturo na srednji šoli.
31