Publikacija SEP 2011 - Vilenica

dnemu nebu nad glavo in nravnim zakonom po sebi – vsi Černobili,
Fukušime, ekonomske krize, borzni zlomi, vojne, medijske manipulacije,
razpad struktur in tehnološke vojne – potem preživeli ob ognjih
ne bodo načrtovali storyboardov potratnih hollywoodskih velefilmov,
ampak bodo drug drugemu pripovedovali in peli. Konec koncev nekateri
to že počnejo …
In na občečloveškem referendumu bo beseda znova dobila svoj glas,
zaradi katerega jo bo slišati. Naj vam povem, dvakrat zapored sem bil na
literarnem festivalu v univerzitetnem mestu Olomoucu. Mesto je v Hani,
pokrajini na Moravskem. Moravska je znana po svoji folklori in vedno
so se tam rojevali največji češki pesniki. Tam je konec koncev dovolj vina
in sonca, da je tam mogoče dobro pesniti. In prav tako je tam v preteklosti,
malček pa tudi danes, živelo katolištvo z vsemi tistimi svojimi
atributi, ki že iz pogleda na životec mlade ženske naredijo villonovsko
balado.
A na tem festivalu nisem doživel nič od tega. Skupaj z drugimi dostojanstvenimi
literati sem čepel na odru pred publiko, ki je bila akademska
in živa približno toliko kot žarno pokopališče. Kot bi mi za hrbtom sikali
vsi tisti mladi trmoglavci, ki sem jih učil, in mi sporočali: »A vidiš, a
vidiš, pa imaš ta svoj poetry reading! V resnici je to grandpa sleeping!«
Kakopak, nasmehnil sem se, tudi igra z jezikom je pesniško dejanje.
Neizživet pa sem bil zelo. Dolgočasni akademski poetry reading
se je končal in jaz sem bil obupan: mar ni mogoče vrniti časov, ko
sem štopal na filozofsko fakulteto v Prago, da bi videl Ginsberga, kako
igra na majčkene orgle in poje svojo poezijo in je živ, če ne že kar
nesmrten! Mar Japonec Nanao Sakaki v nabito polni dvorani praške
Lucerne, ki sicer gosti čisto drugačno kulturo, s svojimi budističnimi
mantrami ni bil sposoben podžgati ljudi kot džezovska trobenta Louisa
Armstronga, ki je tukaj igral leta 1969
Mora biti srečanje literatov z oboževalci res tako malo zabavno kot
seja državnega zbora ali televizijske diskusije o politiki
Na srečo so mi angeli in Nezemljani na pot poslali gostilno, ki ji lokalci
pravijo Podmornica. Ja, ima okroglo okno kot pri podmornici in
ko vstopiš, greš po stopnicah dol. Ampak če je to podmornica, potem
33