BREZ - Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti

poročilo
Peter Kuhar
ZBIRANJE LEPEGA
Vsako pomlad, ko pride čas in Sosed tvojega brega, iščem med
številnimi znanimi obrazi tudi Josipa Bačića, njegov radoveden
in prijateljski pogled, v katerem je pustilo veliko opaznih sledov
nenehno razmišljanje o mnogih rečeh tega sveta, dobesedno
o vsem mogočem, ne le o ljudeh, izkušnjah, pisanju. Nikoli ni
zares silil v ospredje, v prve vrste, kar je sicer samoumevna in
pogosta značilnost umetniških duš. Komaj daje vedeti, da se zaveda
svoje vrednosti. Pa vendar – svoje pesmi nosi s seboj kot
kakšen skriti zaklad, ki ga pokažeš samo nekaterim, zaupanja
vrednim.
Morda je z leti postal še tišji, previdnejši, še bolj zadržan. Vendar pa
je življenje Josipa Bačića zelo razgibano. Pogosto ga je videti na različnih
krajih, kjer je kaj besede o literaturi. Pa ne le o njej. Vsrkava vse in odreagira
na vse, kar je kreativnega, vsakdanjega in duhovnega, neznanstvenega
in znanstvenega, literarnega in filozofskega, tudi tehniškega. Tak zapleten
skupek je zlasti njegova najnovejša knjiga z naslovom Individuum, ki je
izšla lani (2007) pri Mariborski literarni družbi. S pomočjo naravnih, fizikalnih
zakonov nam kot šolani elektroprojektant razloži marsikaj, kar je
nematerialnega, nravnega, duhovnega; skuša ugotoviti tudi, zakaj po njegovem
ta svet drvi proti svojemu koncu. Črn scenarij … ki ni brez zrnca
soli.
Toda Josip Bačič je v mojih očeh predvsem pesnik, ki v pesnjenju razgrinja
svojo filozofijo, če to védo razumemo kot odnos do sveta. Kot pesnik
veliko razmišlja o poeziji in pesnikovem položaju. Ustavim se pri eseju ali
črtici Jasna, Jasna, ki je del obsežnega razmišljanja na temo individuuma.
Tam, na primer, teče tudi beseda o obzorjih prijateljske ljubezni in mejah
odnosov moški-ženska, a predvsem o odnosu do pisanja, pesnjenja. Zapiše:
»A resnični pesniki niso pesniki zato, ker pišejo velike in umotvorne pe-
128