BREZ - Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti

96
literatura
Jane ni niti najmanj motilo, da se je Jakob Petersen pol leta po smrti
njenega očeta udomačil med rjuhami njene matere, Črnogorke Marine
Mitić. Josip in Jakob sta navsezadnje delila potovanja, tišine, kajute,
dogodivščine, bolezni, nesreče in celo posteljo kot moški in ženska, kakor
sta zaripla od smeha priznala neke noči za mizo, polno portugalskih
vin. V resnici jo je spravljalo iz uma to, da ji ni bilo dano najti prostora,
v katerm bi lahko živela med telesoma teh dveh moških, medtem ko sta
plula naokoli po svetu. Velikokrat je sanjala, kako jo golo in vso prepoteno
ziblje morje v temni kajuti med spokojnim dihanjem Josipa Mitića
in Jakoba Petersena. Praznina, ki jo je preplavila, ko se je zbudila po teh
sanjskih potovanjih, jo je spremljala vse življenje.
Oblačno nebo ni moglo zatemniti sonca, ki je sijalo v Janinih očeh,
ko je stopala po ulicah pristanišča. Na vogalih so se skupine ribičev in
postopačev glasno odzvale vsakokrat, ko je šel mimo tisti preplet kobiljih
kit s črnimi lasmi.
Zdelo se je, da je vse okoli nje ustvarjeno za to, da bo tam lahko našla
svoje mesto. Razkosani gomolji jícame, živordeči zidovi, balkoni, palme,
galebi, pijanci, parki, trgovine, prostitutke … zdelo se je, da je bilo vse
ustvarjeno in porušeno za to, da ji bo ponudilo prostor, svet.
Ti idilični prizori, ki jih je Sinclair orisal v modri beležnici ob prihodu
v Veracruz, bi utegnili biti del sanjarjenja pred izkrcanjem ali pa so bili
kasnejši poskus, da bi popravil pojavni potek svojega prihoda, saj nam
druge telegrafske beležke dajejo slutiti drugačno zgodbo.
Prevedla Maja Šabec