BREZ - Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti

poročilo
Po stotinu puta vidio sam svoje rane,
i plač sam slušao što iz bola plane.
Moje su suze, krv i trn,
i tuga je moja,
i kamen tvrd, siv, crn…
Saj je bilo njegovo življenje res neizprosno: rodil se je v kmečki družini,
kot drugi od sedmih otrok, 2. januarja leta 1925 v vasi Kozica, občina Vrgorac,
v srednji Dalmaciji, kjer je tudi končal osnovno šolo ter peti in šesti
razred podružnične šole. Pred začetkom druge svetovne vojne se je začel
učiti za kovača pri mojstru Bariši Hajduku v mestu Oskorušna na otoku
Pelješcu, vendar uka zaradi vojne ni končal. Jeseni 1941 je odšel v Sarajevo,
kjer je delal kot gostilniški delavec v gostilni Kod Jukića, nato pa pomladi
1942 zbolel za trebušnim tifusom, s katerim se je ob pomoči prizadevnega
zdravnika dr. Pinte Gaona boril cele tri mesece in ga na koncu, shujšan na
borih 36 kilogramov, komaj premagal. Nato je odšel v Rumo, kjer je delal
njegov starejši brat in mu pri mojstru Matiji Štajnerju uredil, da bi se učil
pletilsko-predilniškega poklica. Družina Štajner ga je obravnavala kot lastnega
otroka. Mojster, po poreklu iz Avstrije, ni bil pristaš okupatorske
politike in je bil cenjen pri ljudeh iz mesta in okoliških vasi, saj jim je veliko
pomagal. Ampak Vladimir se niti tega poklica ni izučil do konca. 8. septembra
1944 se je pridružil fruškogorskim partizanom in v vojski ostal do leta
1946. Med vojno je bil, kot sam pravi, nekajkrat lažje ranjen (toliko »lažje«,
da še danes nosi v telesu drobec mine – ki ga začudeni zdravniki zaznavajo
z rentgenskim aparatom), in je tudi odlikovan z medaljo zaslug za narod.
Po končani vojaščini je dobil čin podporočnika – in se vrnil v šolo k mojstru
Štajnerju. Zaradi pomanjkanja surovin je delo bolj slabo teklo, zato
se je odločil, da bo spremenil poklic – in tako je pristal na železnici. Tudi
tam je poprijel za knjigo in najprej naredil srednjo ekonomsko, nato pa
tudi prometno tehnično in višjo prometno šolo. Delal je na 36 železniških
postajah na Hrvaškem, v Srbiji, Bosni, Sloveniji in bil ponekod telegrafist,
spet drugje pa vlakovni odpravnik ali šef postaje.
Potem je začel pisati poezijo, saj je mladi duh hotel izpovedati svojo bolečino,
misel, bodriti svojo neuklonljivost, toda, kot se je pokazalo že toliko-
144