BREZ - Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti

poročilo
časih, kot so vojne – zadnjo na naših tleh sva preživela skupaj, ko so bila
vrata obeh za vse odprta, številno sorodstvo Vekićevih iz Slavonije pa je
našlo zatočišče prav v Vladimirjevem domu –, tako tudi v času, ki omogoča,
da se sprostijo ustvarjalni vzgibi. Vladimir je med drugim tudi eden
izmed pobudnikov ustanovitve muzeja na prostem v Rogatcu, pozneje pa
tudi neutrudni entuziast v začetkih delovanja te institucije, ki je že zdavnaj
presegla okvire krajevnega pomena – tja namreč zdaj romajo številni
obiskovalci z vsega sveta. Zanimiva je anekdota, povezana z Vladimirjevim
delom v muzeju: nekega dne, ko je Vladimir »služboval« v kleti muzeja,
kjer so bili shranjeni sodi z vinom in je vsak lahko pred kletjo posedel, kaj
popil in pojedel, sta se tam pojavila moža, eden izmed njih je bil sodar, ki je
naredil vinske sode za muzej, drugi pa petdesetleten vinar iz Nove Zelandije,
ki je prišel pogledat sode, ker si jih je želel tudi sam naročiti. Vinar je
govoril presenetljivo dobro hrvaško, celo z rahlim dalmatinskim naglasom.
Med pogovorom je Novozelandčan povedal, da sta njegova starša živela v
vasi Kozica pri Vrgorcu in se pred davnimi leti odselila od tam, on sam pa
da je rojen na Novi Zelandiji. Vladimir jih je seveda poznal. Povedal je še,
da so imeli Novozelandčevi na svoji zemlji izvir, kamor je hodil po vodo …
In prav iz bogastva življenjskih izkušenj izvira Vladimirjev čut za ljudi.
Verjetno je zato tudi postal sodnik-porotnik na sodišču v Šmarju pri Jelšah
in bil dolgoletni predsednik Kulturnega društva v Rogatcu.
V spremni besedi k Vladimirjevi zbirki Put kroz Saharu je pesnik Ismet
Bekrić zapisal: »Za Vladimirja Vekića je pesem trepetljaj, kratki blesk med
dvema oblakoma, spuščanje trepalnic med dvema železniškima postajama
in razgled po neki drugi pokrajini, skozi neke druge meglice. Leta in leta
v družbi tirov in vlakov, med radostmi in žalostmi prihajanj in odhajanj,
je Vekić vso to zmedo in sklad življenja pretakal tudi v verze, v neki svoj
človeški in pesniški dnevnik …«
146