BREZ - Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti

naš pogovor
z mesta na mesto, s ceste na varno.
Gorana je na ta način že dlje časa objemala samo njegova žena. Ta žena
sedaj spi tisoče kilometrov daleč in diši po dojenčku in mleku. Dojenček
je tako majhen, da se Gorana samo refleksno zaveda. Da bi se zaščitil pred
vzburjenjem, ki ga je začelo oblivati, ko je nosil dekle, si je predstavljal
sliko tega v varnost sanj in spokoja utonjenega para, ki je bil donedavno
zlit v eno.
Vsa ta drama, od Goranovega odhoda iz pesniške hiše do scene, ko bolj
razpleta dekletove roke z vratu, kakor jih umika, mu je vzela dvajset minut
življenja. Goran pusti dekle na varnem in se odpravi v hišo čez cesto, kjer
je nastanjen s svojima prijateljema. Tušira se, umiva si zobe in se odpravi v
posteljo, zadovoljen, ker je po eni strani dekle umaknil s ceste, po kateri ni
pripeljalo nobeno vozilo, ne na dveh ne na štirih kolesih, po drugi strani pa
zato, ker si je skušnjavo dobesedno snel z vratu in ostal čist. Ljudje v tem
kraju so bili mirni in čez dan skorajda nevidni, kaj šele ponoči. Vsa živost
in drugo je prihajalo od tistih, ki so enkrat na leto za kratek čas prišli in
odšli.
Preden je svoje prebujeno telo spravil v posteljo in z voljo pogasil čute, je
Goran, da bi si pomiril vest, še enkrat pogledal skozi okno. In kaj je videl?
Spet tisto grbino, ki se je vrnila na cesto v upanju, da jo bo kaj povozilo!
Goran preklinja in, vlažen po kopanju in na pol nag, hiti v toplo noč k izboklini,
za katero ve, da je tisto dekle. Grobo, kakor da gre za vrečo, ne pa
za živo bitje, ki bi rado postalo mrtvo, jo odnese na mesto, kjer jo je maloprej
pustil, in jo skuša odtrgati s sebe. Sedaj so tiste tanke in gole roke v
Goranovi pesniški zavesti postale bršljan, ki ga nikakor ne more odvozlati
z vratu. Obraz se je približal obrazu. Goranova usta dišijo po pekoči pasti,
dekletova po alkoholu. Dobesedno se ponavlja tisto z rokami, le da ga te
roke nočejo izpustiti, on pa se boji tistega, kar se lahko zgodi, kadar ga
kakšna ženska dlje časa vleče nase. V temi se mu je še zazdelo, da se mu
dekle posmehuje.
»Pa kaj bi ti sploh rada?« zavpije Goran v kraju, ki spi. Na misel mu je prišlo,
da se, odkar obstaja, v njem ni nihče tako močno zadrl. Krajani so bili
neskončno vljudni; delali so se, da spijo. Nobena luč se ni prižgala, skozi
25