BREZ - Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti

naš pogovor
pojave in pojme gledali s temne strani. Če v čem ni bilo nič slabega, nič
temnega in jedkega, se je to dopisalo.
Iz vseh smeri so prihajali nesramni in bahaški signali sreče (klicanje, hihitanje,
cmokanje, vzklikanje). Bil je preprosto ožarčen z njo. Jutri bodo vsi
odpotovali, vsak v svojo smer in večina se ne bo nikoli več, razen v sanjah,
videla. Dve dekleti, ena svetlolasa, druga temnolasa, sta s svojimi nežnimi
tipalkami objeli Damirja in Fahra, onadva pa sta se prepustila, kajti v tem
ni bilo nič dramatičnega ali usodnega, samo nežno. V tem mestu in v tej
deželi intimnejša dotikanja in tipanja niso puščala znamenj in madežev,
temveč nežne odtise, ki takoj izginejo. Goran je ravnokar dobil otroka in
je še dišal po njem, zato so ga ženske samo prijateljsko objemale in toplo
gledale. Tudi sam je, malo deformiran zaradi situacije, v kateri je bil novinec,
v dekletih videl bodoči materi, ne pa zapeljivih in opitih prijateljic, ki
bi radi ustregli tako sebi kakor njemu. Povečeval jima je trebuhe in prsi,
dodajal podočnjake in bledico, oblačil ju je v obleke in spodnjice, katerih
spodobna belina in velikost bi zadostovali za šivanje jader.
Odločil se je, da bo pospešil slovo od vseh teh ljudi, ker je v mislih že bil
doma. Skoraj teden dni ga njegov dojenček ni polulal, ni ga pobruhal. Tega
otroka je znal na skrivaj vzeti iz posteljice in ga posaditi k sebi, ga poljubljati,
dokler se mu zaradi mehkih trkov z očetovimi ustnicami in očetovo
brado niso začela poznati rdeča znamenja. Nadalje je znal otroka stiskati
do solz in izgovarjati takšne nesmisle, da ga je bilo pozneje sram. Ni bil
prepričan, kdo je bil v tej zvezi bolj odvisen od koga. Tistega dne, ko je
ženo, odrešeno plodu in plodove vode, odnesel iz bolnišnice, pozneje pa
tudi otroka, osupel spričo njegove lahkosti in krhkosti, se je v njem prižgalo
nekaj, kar ni nehalo delovati in kar se imenuje ljubezen. Goran je začel
gledati skozi ženske, ne pa vanje. V vsaki je videl bodočo nosečnico in mater,
kar je bilo malo šizofreno.
Komaj se mu je uspelo izviti iz mreže, ki so jo med sabo spletli ljudje, ne
pajki, in stopiti iz hrupa v mir. Ta mir ni nastopil takoj. Nastal je šele, ko
se je Goran v zadostni meri oddaljil od hiše žarečih oken. Hiša, s tistimi v
sebi, sočasno stopljenimi in ločenimi od kraja, ki je spal, je bila tako živa
in pristna, da je Goran imel čuden občutek, da gre hiša z njegovima pri-
23