BREZ - Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti

naš pogovor
na vzvratno ogledalo. Hotel je, da bi se v vsakem trenutku vedelo, da ima
otroka. Marsikaj se je počelo, da sem preživel in postal človek.
Spomini se naprej obešajo na vse, kar je bilo močno in večje od mene. Še
posebej se spominjam nekega zidu, ki mi ni dovolil, da bi padel. Deloval
sem bedno in zmedeno in še dolgo bom potreboval zaščito. Delanje korakov
zahteva od mene veliko razmišljanja in ni vedno uspešno.
V kotu je bilo nekaj sivega, tiktakasto in vsake toliko je naredilo ding-dong;
velika stoječa ura, ki bi kmalu postala priča nekega posilstva. Ko smo jo
veliko let pozneje prodali, sem imel občutek, kot bi iz stanovanja odnesli
mrtvega človeka. Še dolgo se mi je tisti kot, kjer je stala, zdel pust.
130.
Potem pridejo prve besede: ATA, MAMA, MAMA ATA, ATAMAMA, MA-
MAATA. Toplo mi je, ko jih izgovarjam. Ti dve bitji, oče in mati, se ne dasta
doživeti posebej, tudi takrat ne, ko gre eden od njiju na pot.
Ko sem dosegel višino avtomobilskega kolesa, sem že živel v Beogradu, misleč,
kako sem tisto prvo mesto samo sanjal. Tudi v Beogradu je bilo od
vseh barv največ sive. Ni bilo niti bolj veselo niti bolj žalostno, le drugače.
Šele pozneje, v šoli, sem izvedel, da je Beograd največje in glavno mesto Jugoslavije
in da iz njega prihajajo vsi ukazi. To ga je poveličalo v mojih očeh.
Bilo mi je všeč, da sem se lahko igral in spal v tako pomembnem mestu.
131.
Po nekaj mesecih sem pogrešal svojo družbo. Žaloval sem, ampak spet ne
preveč. Če se žalost lahko meri z globino, sem jaz čofotal v njeni plitvini.
V vsakem trenutku sem imel o čem razmišljati. V sanjah se mi je oglašala
Dijana in me spraševala:
»Zakaj? Zakaj, ko pa vem, da me ljubiš?«
»Zato in pika.«
Bil sem srečen, ker sva bila istočasno žalostna.
31