BREZ - Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti

literatura
»... immerhin brauche ich jemanden zum Sprechen ...« nicht gerade ein ins
Gewicht fallendes Argument und eine eher schlaffe Ausflucht einer vom
tiefsten Herzen aus geliebter Person, die sich letzten Endes für das kleinere
Übel beschließt.
Für die Wahrung und nicht das Wagen.
LJUBÍMEC -MCA M (I)
To je bil eden tistih dni, ki bi jih bilo najbolje prespati; običajen delovni
dan mile zime, kakršni so se predvsem v zadnjih letih kar množili. Še en
siv petek in precej tehtna osnova za gnil konec tedna. Za večino ljudi že
zadosten razlog, da se jih polasti brezup.
Z obrazov mimoidočih si brez težav razbral nejevoljo in potrtost. Tudi
zato, ker je neprijazna vremenska napoved lahko pomenila samo eno:
misel na strah, da bi bilo treba čas preživeti SKUPAJ. Spraševati in odgovarjati.
Pokazati zanimanje. Tesno zamejen s spomini, vonji, navadami
in VEDENJEM tistih, ki jim pripisujemo … ali bolje: podtikamo … idejo
»naši ljubljeni.«
...
Uživati v neizprosni čistosti tišine – ljubiti.
…
»Čez,« pogledal sem na zapestno uro, »čez petnajst minut, ljubica. Še slabih
petnajst minut imaš!« Sem moral ponovno pojasniti s povzdignjenim
glasom. Bolščal sem predse in razmišljal o vsaki njeni kretnji; o načinu,
kako si je pri vsakem gibu prizadevala biti čim bolj spontana in naravna.
Ta spontanost, ki jo skuša vedno znova izžarevati, pa ni ona. Izumetničeno
deluje. Umetno.
Je v kopalnici, »da bo lepa«, kot pravi. Odkar je napredovala, je skorajda
vsak drugi večer na seminarjih in različnih konferencah. Najmanj
dvakrat na mesec gre na službeno pot, ponavadi po Evropi … Skupaj sva
šest let. In že skorajda enajst mesecev je precej bolj uspešna kot jaz. Odtlej
me je petkrat prevarala. Priznala mi je le dva najbolj nedolžna zmenka.
Oprostil ji nisem nobenega.
»Še deset minut, ljubica …«,moj kalen pogled se je raztopil v blag zaigrani
nasmešek, ko sem ji moral sporočiti natančno uro; medtem je v
91