BREZ - Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti

poročilo
Željko Perović
VESELJE IN DAR ZA PRIPOVEDOVANJE
Maja leta 1985 me je življenjska pot pripeljala v Rogaško Slatino,
na železniško postajo, kjer sem služboval kot vlakovni odpravnik,
avgusta istega leta pa sem spoznal tudi Vladimirja Vekića,
takrat šefa postaje v Rogatcu. In iz tistega časa je tudi podoba
železničarja Vladimirja Vekića, ki se mi je vtisnila v spomin: zaradi
nečesa smo se morali zaposleni na progi Grobelno – Rogatec
zbrati prav na postaji Rogatec, kjer nas je nagovoril tudi šef
postaje. Sivolasi mož srednje rasti, v svetlomodri srajci s kratkimi
rokavi in v temnomodrih hlačah se je stoje rahlo naslanjal
na pisalno mizo v svoji pisarni in navzočim nekaj sproščeno razlagal.
Čez približno pol leta je šel v pokoj, dobro leto zatem pa sva postala soseda:
v prvem nadstropju poslopja železniške postaje Rogatec dvoje stanovanj,
vrata pri vratih. Že ob prvem stiku z Vekićevimi se je pokazalo, za kakšne
ljudi gre. Vsi štirje, Vladimirjeva soproga Viktorija, hči Vesna, sin Ivica
(pozneje sem izvedel, da je najstarejša hči Marija poročena v Beogradu),
so mlado družina toplo sprejeli, ko pa smo se pozneje bolje spoznali, je bilo
jasno, da drugače niti ni moglo biti. In tudi danes, ob vsej tej odtujenosti
in potrošniški, materialni naravnanosti ljudi, me milo presune Vladimirjeva
gesta, ko nam je takoj odstopil polovico svojega vrta. Kolikokrat sva se
potem na vrtu, naslonjena na lopati ali motiki, zamaknila v pogovoru! Rad
sem ga poslušal, tako kot ga še zmeraj, tega neizčrpnega Dalmatinca, ki mi
je bil hkrati oče in ded, prijatelj in nekakšen sodelavec iz sedanjih in davno
preteklih časov.
Naš Vladimir rad pripoveduje, saj tudi ima kaj povedati. Pa ne samo
zaradi svojih častitljivih let, temveč tudi zato, ker mu je življenje na pot prinašalo
različne preizkušnje in dogodke, ki so bili včasih neverjetni, bolj podobni
filmskim scenarijem. Takšna je, denimo, meni zelo ljuba zgodba Tuji
142