BREZ - Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti

in me obrezovali.
Ko sem oliv dosti dala,
ste jih zadovoljni brali,
me hvalili in se smejali:
Koliko dobrega olja bomo imeli, ste rekli.
Kaj mislite zdaj, ko sem ostarela?
Da moje ubogo telo ne bo šlo v pozabo,
otroka lepega puščam za sabo,
tako boste okrog mene še okopavali
in veliko dobrih oliv nabrali.
Prevod Marjan Pungartnik
poročilo
Pesem je, tako kot večina njenih tekstov, napisana v italijanskem istrskem
narečju. Avtohtoni jezik je zanjo dragotina, ki jo je treba ohranjati kot
nenadomestljivo dobrino, nezamenljivo kulturno značilnost tukajšnjih
Italijanov. Zato tudi objavlja v različnih glasilih ne le italijanske skupnosti
na slovenski obali. Teh tiskov pa je kar nekaj – Lasa pur dir, Il Trillo (oboje v
Piranu), Incontri culturali (izhaja v Trevisu), a tudi v Primorskih srečanjih,
Paralelah, v italijanskem programu koprskega radia, v časopisu La voce
del popolo (izhaja na Reki) in še kje. Nastopa ne samo na prireditvah
piranskega italijanskega kulturnega društva G. Tartini. Kar tri njene pesmi
so bile uglasbene za otroški pevski festival Naši glasovi (Voci nostre), ki
ga skupaj prirejata Italijanska unija z Reke (Unione Italiana – Fiume) ter
Ljudska univerza Trst (Università popolare di Trieste). Festival poteka
vsako leto decembra, v različnih krajih v Sloveniji in čez mejo. Tisto o
ubogem polžku, ki prosi, naj ga vendar počakajo, so peli predlani v Piranu,
poučna pesmica o sklonjenem klasu, polnem zrnja, in o praznem klasu, ki
se v napuhu dviga visoko nad druge, je navduševala v Bujah pred devetimi
leti. Pesem o barvah, ki se druga pred drugo bahajo, katera je lepša, pa
bodo peli letos.
»Najraje pišem za otroke,« pravi in lista po skrbno zbranih kopijah svojih
objavljenih tekstov. »Tudi sama sem preprosta, nimam nekih velikih šol,
137