BREZ - Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti

naš pogovor
mesto črk uporabljal note, če bi klesal ali če bi se izražal prek slikarskega
platna. Ampak v teh nižjih dimenzijah, v katerih ljudje pišejo, slikajo, plešejo,
pojejo, si izmišljajo performanse, se prilizujejo popolnosti, je vedno
tako. Veliko se želi, da bi se vsaj nekaj uresničilo! Veliko se kuha, poje pa
se v trenutku!
V kolikšni meri je zate (kot za avtorja, seveda) pomembna ironična
distanca?
Najbrž v tolikšni, da niti ne vem, kdaj sem ironičen. Nekega dne, čez kakšnih
sto let, se bo tisti naš idealni bralec čudil, zakaj smo bili mi v tem
času tako ironični do sebe in drugih. Najbrž zato, ker je tudi ironija nekakšen
oklep. Tisti, ki me preprosto radi vidijo z neke grde strani, pravijo, da
sem mačist, seksist, šovinist, vendar ne vidijo in ne čutijo, da smo v moji
prozi tako jaz kakor drugi moški modeli deležni fine ironične obdelave. Da
nisem nikoli, veliko pred feministično furko, verjel, da so moški močnejši
in pametnejši od žensk. Samo drugačni so. V tolikšni meri, kolikor je treba,
da pritegnejo ženske in narobe.
Kaj si bolj, pesnik ali pisatelj? Ali pa je to neumno vprašanje,
kajti tvoja proza je pravzaprav pogosto poetična, poezija pa pripovedna?
No, sedaj si pa odgovorila namesto mene! Prikrajšala si me za zadovoljstvo,
da to povem sam o sebi. Prav, bom pa nekaj dodal, da vprašanje ne
bi propadlo: torej, grozno težko je pisati roman z jasnimi, ostrimi, natančnimi,
poleg tega pa še poetičnimi stavki, ki so takoj razumljivi in se skoraj
v popolnosti povezujejo drug z drugim. Oprosti, da se toliko hvalim. To je
postalo moj slog, slog pa je človek. Ko se ne bom imel več s čim hvaliti, bom
obmolknil.
Pogovarjala se je Đurđa Strsoglavec.
17