BREZ - Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti

naš pogovor
P. S. Naslednji dan so on in njegova prijatelja leteli z letalom. V preteklem
tednu se je komajda kaj družil z njima. Sedeli so drug ob drugem in molčali.
Videti je bilo, da so zraščeni. Niti, ki so se v prejšnjih dneh brezskrbnosti
in veselja med njimi razrahljale, so se spet zvezale v vozel. Še na višini so
se pripravljali na srečanje s svojo deželo in svojim mestom v njej. Mesto se
je jezilo, ker jih ni bilo tako dolgo, vendar jim je prihranilo kalupe. Vanje
bodo zdrsnili takoj, ko pristanejo.
GOZDNI DUH
(Odlomek)
128.
Prevedla Đurđa Strsoglavec
Kmalu je bilo odločeno, da se preselimo v Sarajevo. Zoneta so mobilizirali,
Lale pa je spal pri teti. Imel sem že kar nekaj let, pa sem vseeno raje pustil,
da pomembne odločitve sprejema namesto mene nekdo drug. Komaj
sem čakal, da prevzamejo komando nad mano in me odpeljejo. To je bilo
najboljše, kar se je dalo storiti. Starša sta verjela, da me bosta rešila pred
vojno in da bo tista vez s prijatelji počila že na poti od mesta do mesta. Pa
ni. Samo do nevidnosti se je stanjšala in podaljšala. Mislila sta, da mi morata
omogočiti, da dozorim na nekem mestu, daleč od ljudi, ki mi ne dajo
dihati.
Prehod iz slabega v dobrega fanta se je videl tudi navzven. Dobil sem prhljaj.
Z nohti sem oral kožo. Že pred tem je moj oče doživel popoln šok in je
bil povsem odsoten. Rekel mi je, da je bolje, da imam takšnega očeta kot pa
nikakršnega. Še vedno je bil na moji strani. Zdaj sem jaz njega prenašal naokoli,
tako kot on mene, ko sem bil majhen. Moja mati je bila zadovoljna, da
moje mišice vsaj enkrat nečemu koristijo. Za srbečico in prhljaj je moj oče
krivil ostro vodo in spremembo podnebja, medtem ko sem jaz menil, da je
to posledica notranje spremembe. Enostavno trganja navznoter. Neumno
29