BREZ - Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti

32
naš pogovor
132.
Nisem imel volje, da bi raziskoval mesto, v katerem sem se znašel. Bil sem
kot drevo, ki so ga izruvali s koreninami vred in ga postavili na novo mesto,
da bi raslo naprej. Vsaka ulica je bila ulica, in nič več od tega, in vsaka
hiša samo hiša. Stvari so kar tekmovale, da bi bile dejanske in trdne. Sprehajal
sem se z mislijo, da nikogar ne poznam.
Še veliko časa bo preteklo, preden se bom navadil na Sarajevo. Tolažil sem
se s tem, da sem rojen v njem. Mislil sem si, da rojstna mesta morajo sprejeti
svoje ljudi, ne glede na to, kakšni so.
Ko je bilo Sarajevo šestega aprila leta 1992 napadeno in obkoljeno, se je v
meni spet oglasila tista idiotska želja, da branim šibkejšega, pa čeprav je
to celo mesto. Takrat sem še enkrat izdal svoje prijatelje. Ampak oni so se
naslajali nad tem, da mi oprostijo. V drugem letu vojne sem prek nekega
francoskega vojaka iz mirovnih enot dobil pismo. Kratko in jedrnato. Podajam
ga v izvirniku, s pravopisnimi napakami, na katere so ponosni.
DRAGI KOSTA
Mi smo tu nad tvojo glavo. Streljamo in molimo da te ne zadanemo. Vsakič
ko nacilamo kakega lepotca, se nam zdi, da si to ti.
Vsi smo tu razen Laleta, ki ima očeta Hrvata. Croata po latinsko. A se
spomniš kretena vedno je govoril dober dan, dober večer, ko da ne bi vedeli,
kdaj je kaj. Ta ustaš je prišel na vrate in rekel: »Samo prek mene mrtvega!«
In tako je naš Laki ostal. Da stari greje pičko. Smo mu predlagali
naj šicne očeta in pride v Bosno streljat. To pa je, kot veš, bratec, ena fina
dežela, v kateri je vse dovoljeno. Veš, da mi med sabo ne gledamo na vero,
pa vseen. Tudi tvoja stara ni ena naših, pa a ji je kaj manjkalo v Beogradu,
a, povej! Nekega dne bomo junaki, živi upamo, pa bomo ko tvoj stari
hranili šunko in klobase po balkonu. Babe bojo kar tekmovale, da bi lahko
legle pod nas. Pomisli malo nase, človek, na jutri. Nekateri govorijo, da
bo od Sarajeva ostalo samo polje. In ti konj bi rad tu pustil svoje kosti? Mi