winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša

ima oblast, ima jezik. Zaradi tega je pomembno braniti raznolikost
jezikov in ne samo živeti kot oddaljeni opazovalec. Boj za jezik lahko
vodi v odprt konflikt. Habsburška monarhija se je spotaknila ob
nacionalnih vprašanjih in s tem tudi ob jezikovnih konfliktih. Hudi
spori v Baskiji imajo podobne korenine.
Kdor se nauči jezike, ima več od življenja. Gotovo se iz praktičnih
razlogov izkristalizira poleg angleščine tudi cela vrsta drugih glavnih
jezikov, francoščina, španščina, v Srednji Evropi deloma nemščina, v
istem prostoru ruščina, ki pa ima težave iz političnih, zgodovinskih
razlogov, pa tudi zaradi cirilice. Tudi arabščina, kitajščina in hindi s
svojimi težavnimi strukturami in pisavami se bodo težko uveljavili
izven svojih ogromnih jezikovnih prostorov.
Danes imajo mladi ljudje več možnosti kot kdaj prej, da se naučijo
jezike. Moramo ustvariti možnosti za njih, posebno če obstajata
nadarjenost in zanimanje. Celotna zožitev na en jezik, na angleščino,
bi bila napačna. Za mednarodno uporabo zadošča tako imenovani
small talk in občasno specifični strokovno besedišče. Kakovost
Evrope je njena raznolikost. K tem spadajo tudi jeziki. Tudi tisti
naših sosedov, slovenščina, hrvaščina, madžarščina, si zaslužijo naše
zanimanje. Učiti se jezike pomeni odpraviti se na napeto ekspedicijo.
Jeziki so ključi do sveta. Kdor se uči jezike, ima več od življenja.
Jezik in identiteta. Pred kratkim je bila v Linzu kulturna konferenca,
ki so se je udeležili zastopniki pristopnih dežel Evropske unije. Vodilni
estonski politik, bivši predsednik Kennart Meri, se je intenzivno
zavzemal za raznolikost jezikov v Evropski uniji. Razumljivo, saj je
900.000 Estoncev manjšina, ki je z uspehom branila svoj jezik skozi
stoletja, podobno kot Latvijci in Litvanci, ki morajo s svojo geografsko
situacijo zdržati enormen pritisk, na eni strani s Švedske, na drugi
strani s Polske in na tretji strani seveda od Rusov. Podobno velja za
Slovence, 1,8 milijona ljudi - tudi oni so bili vkleščeni v coni oblasti
habsburžanov, a tudi Italijani, Hrvati in Srbi so jih spravljali v stisko
in niso jim bili vedno prijazno naklonjeni. Taki narodi so ohranili
sami sebe, obdržali svoj način življenja, svojo identiteto, s tem, da so
zagovarjali svoj jezik in tudi svojo ljudsko kulturo, glasbo in ples.
Narečje in knjižni jezik. Jezik postane močen takrat, ko postane
literarni jezik. To se je v našem kulturnem krogu zgodilo preko
zgodnjih pesnikov, kot je Dante Alighieri, in preko prvih prevodov
biblije. Taki jeziki so se razvili v knjižne jezike, ki pa spet posredujejo
prebivalstvu samozavest, ponos na kulturno dobrino, kulturno
dediščino, ker jeziki so kulturna dobrina in dediščina. To se odigrava
na raznih ravneh, odvisno od šolske izobrazbe in socialne ravni. Tako
pridemo do narečij, dialektov, ki niso fiksirani kot jeziki. Imajo močno
čustveno vrednost, posredujejo ljudem, ki jih uporabljajo, varnost,
to, kar v nemškem jezikovnem prostoru imenujejo domovinsko
občutje. Narečja so nam v Avstriji dobro znana. Iz narečja lahko
nastanejo pod peresom literatov novi umetni jeziki, kot na primer
dunajščina Nestroya, Raimunda, Weinheberja, H. C. Artmanna in
Helmuta Qualtingerja. Z mešanico humorja in otožnosti, s katerima
zbadajo človeške slabosti in ponujajo življenjske modrosti, najdejo
svoje občinstvo. Istočasno je poveličevanje narečja korak na poti do
provincializacije. Tako imenovani nemški Švicarji negujejo svojo
švicarsko nemščino, kot kaže, vedno bolj močno, tudi po radiu in
televiziji. To je dvomljiv razvoj. S tem so v lastni deželi, v romanski
Švici, za svoje someščane nerazumljivi, sami obvladajo kolikor toliko
francoščino in italjanščino, ker so se ju malo naučili v šoli, ampak
romanski Švicarji nimajo nobene možnosti razumeti švicarske
nemščine. V šoli se učijo neke začetke nemškega knjižnega jezika,
ampak ne razumejo Švicarjev, svojih someščanov. In če to v masovnih
medijih začne prevladovati, potem bo prepad med jezikovnimi
skupinami globlji in izolacija nasproti tujini večja.
Ni treba narečja, če gre za občutenje človeške topline. Tako poročijo
o madžarskem avtorju Sándorju Máraiju, ki je postal slaven s svojim
romanom Preobrazbe - enajst knjig je izšlo pri založbi Piper od Máraijevega
samomora leta 1989. Avtor je leta 1948 pobegnil iz svoje domovine pred
komunisti, dolga leta blodil po Evropi in ni našel domovine, le samoto v
Kaliforniji. Domovina je bila zanj madžarski jezik.
Zgleden primer Južne Tirolske. Prihajamo do teme moči in nemoči.
Zagovarjati jezik pomeni uveljaviti se kot slabši nasproti močnejšemu.
Na drugi strani izraža jezikovni spor ponos močnejših, njihovo
aroganco. Primer – južnotirolski jezikovni konflikt. V Boznu je znani
spomenik zmage, ki je bil zgrajen v času fašizma in stoji na mestu, ki
se še vedno imenuje Trg zmage, Piazza della Vittoria. Tu je napisano v
latinskem jeziku: Hic patriae fines siste signa hinc excolimus ceteros
lingua legibus artibus. Tu so meje domovine, odloži svoj prapor, od
tu naprej kultiviramo druge, lingua - z jezikom, legibus – z zakonom,
artibus – z umetnost, kar pomeni: z našim jezikom, z našim zakonom,
z našo kulturo. To je nacionalna zavest, ki opazovane dojema kot
manjvredne. Pred kratkim je bila iniciativa, dati temu trgu bolj
spravljivo, ime Trg miru. Poskus je spodletel, trg se še vedno imenuje
Trg zmage, Piazza della Vittoria. Bila je borba poražencev proti
zmagovalcem. Bila je borba poražencev vojne z leta 1918 in 1945 proti
tistim, ki so pravočasno menjali strani.
23