winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša

magistralne ceste – „Strada statale“ - in precej točno na razvodju med
Jadranom in Črnim morjem, zbuja našo pozornost spodnja postaja
nove gondolske žičnice „Telecabine Lussari“. Pred štirimi leti je bila
končana, v zadnjih poletjih se je z njo sezonsko vozilo približno 75.000
romarjev do Marijine božje poti na 1789 m nadmorske višine. Zelene
poseke levo in desno nas opozarjajo na posvetno dvojno uporabo kot
smučišče, ki je zelo uspešno, kajti v minulem poslovnem letu je rast
prodaje vozovnic znašala 450 % - k tem rezultatu pa so prispevali tudi
mnogi smučarji iz Slovenije.
Tudi jaz bi romal, vendar pa nočem, da me statistično zaobsegajo s
cenikom „Telecabine“, ki se razloča po štirih starostnih stopnjah,
družinah, različnih velikostih skupin, duhovnikih in redovnikih...
Odločam se za klasični vzpon po Višarkem grabnu, kjer bom premagal
tisoč metrov višinske razlike. Ob poti se spomnim na dedka, tudi on
je kar nekajkrat šel na Višarje. Še posebej se spomnim na razglednico z
zasneženo cerkvijo, ki je visela v njegovi kuhinji v Slovenskih goricah.
Pa še neka druga stvar me ob poti spomni na štajersko gričevje: križev
pot, ki je nekoč stal na Vurbergu in katerega so zdavnaj premestili
sem. Na vsaki postaji najdem male, iz trave in palic vezane križe, ki
jih romarji tu pustijo in ki vsej poti obenem dajejo svoj čar in neko
posebno mirovanje.
Zgoraj, pri „kraljici Kanalske doline“, ki po legendi že od leta 1360
varuje vse tri narode njenega naročja, so tudi romarji Slovenci,
Avtrijci ali Italijani, druge narodnosti pa to podobo še popestrijo.
Popotnikom v prešportnih oblačilih je vstop v cerkev prepovedan, a
so vsaj nagrajeni s prekrasnim razgledom. „Unvergessenes Kanaltal“
- nepozabljena Kanalska dolina, piše na spominski plošči, ki jo je
društvo „Kanaltaler Kulturverein“, ustanovljeno leta 1979, pred
nekimi leti odkrilo za cerkvjo. Realnost povojnega časa je seveda
bila drugačna. Zunaj Kanalske doline je dogodek etničnega premika
prerasla trava. Za Avstrijo je bila v ospredju manjšinska zaščita Južne
Tirolske, med Italijo in Jugoslavijo so prevladovali spori za Trst,
Gorico in Istro, ki jih je končal šele Osimski sporazum leta 1975.
Za gospo Kristino je tematika takratne opcije zaznamovala vse njeno
življenje. Tako njena družina kot družina njenega kasnejšega moža so
se takrat odločili za izselitev. Njeni starši, gostilničarji v Beli peči, so
si ogledali gostilno v Vetrinjah, na cesti proti Ljubelju, vendar so se
iz gospodarskih razlogov in kljub grožnjam o možni izselitvi na jug
odločili, da ostanejo doma. Družini njenega moža pa niso ustrezali
pogoji te preselitve: kako bi se z njimi obnašali nekateri sosedi,
glede na to, da bi prevzeli posest izgnanih sorodnikov, prijateljev,
sovaščanov? Italijanski in nemški uradniki so obe odporni družini
sprva le verbalno ogrožali, do izselitve na jug pa zaradi italijanske
kapitulacije seveda ni prišlo. Po vojni in po kratki britanski zasedbi
Kanalske doline so gospe Kristini in njeni družini še mnogokrat
očitali, da vsekakor ostanejo „optanti“.
Gospod Rudi, ki je za celo generacijo mlajši od gospe Kristine, mi poroča
o več desetletij trajajočem umiku Slovenščine v zasebni ali polzasebni
prostor – kar razlikuje Kanalsko dolino od slovenskih manjšinah v Gorici
in Trstu, kjer so takoj po vojni nastala prva manjšinska predstavništva.
Le šolske sestre v Ukvah in verouk, ki je potekal na župnijah, je
pospeševal rabo Slovenščine zunaj družinskega ali vaškega vsakdanja.
Leto 1976 je bilo prelomno leto, ko je bilo ustanovljeno društvo Planika
in ko je v Kanalski dolini prvič nastal privaten tečaj Slovenščine. Tečaje,
ki so jih še popestrili s poletno kolonijo, še vedno predstavljajo enega
izmed bistvenih ciljev aktivnovsti društva, poleg znanstvenega dela,
literarnih in pevskih prireditev tja do dnevov slovenske kulture. Leto
1997 so društvo reorganizirali, skupaj z glasbeno šolo „Tomaž Holmar“
in peščico angažiranih zasebnikov je tako nastalo „Slovensko kulturno
središče Planika“.
Odgovor na vprašanje, koliko današnjih prebivalcev Kanalske doline
govori italijanščino, slovenščino ali nemščino, oz. koliko od njih je
eno-, dvo- ali večjezičnih, ni enostavno rešljivo. Zadnji popis, ki je
imel kot kriterij tudi narodnostno pripadnost, je bil leta 1983. Od
približno 9.000 prebivalcev so se takrat opredelili 10,1 % kot Slovenci
in 8,5 % kot Nemci. Različne raziskave so doslej obravnavale rabo
jezikov v Kanalski dolini in cenijo, da Slovenščino in njena narečja
aktualno govori 9 do 20 %, nemščino pa 8 do 18 % prebivalstva.
Praktično dimenzijo večjezičnosti pa lahko prepozna, kdor je
pripravljen zmanjšati svojo hitrost in kdor se enkrat ustavi v Kanalski
dolini – bodisi za nakupe v Trbižu, za smučanje v Žabnicah ali za
gorske izlete v zahodnih Julijski Alpah.
Nihanje navedene statistike ima neštete vzroke. Že desetletje in pol se
gospodarska in družbena struktura doline spreminja. Mislim na meje,
ki so sčasoma zgubile svojo poprejšnjo opaznost. Mejne kontrolne
točke na avtocesti pri Vratih ni več in tudi mejna železniška postaja
„Tarvisio centrale“ je sedaj del zgodovine. Kmalu bo temu razvoju
sledil mejni prehod pri Ratečah, ki se nikdar ni ujemal z lepo planoto
in s panoramo, ki ga obdaja. Na eni od zadnjih hiš pred italijanskoslovenskim
mejnim prehodom potrjuje nek plakat z napisom „Fiume
Veneto“ zastarele italijanske sanje o – ali zahtevo po – Julijski krajini,
ki bi naj segala vsaj do Reke. Vendar se niti za kakšno gostilniško mizo
ne bo našel nihče, ki bi aktualen potek meje postavil pod vprašaj. Tam
prevladajo druge teme.
53