winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša

Ljudje iz obeh dežel, Avstrijci, Slovenci in še mnogi drugi narodi se
spomnijo Trbiža kot mesta ugodnih nakupov, mislijo na takrat skoraj
tradicionalne zastoje okrog mesta in na mejnih prehodih. Prav gotovo
se tudi spomnijo na občutek, da so nakupovali več kot so dovolile
prejšnje carinske omejitve. Panta rhei, vse je tekoče... potok Slizza/
Ziljica/Gailitz se izliva v Črno, reka Fella/Bela v Jadransko morje...
Trbiž (oziroma cela Kanalska dolina) leži vmes, tako kot vedno in
ne le po prostorskem vidiku: še turistični urad regije s ponosom
razglaša, da se domačini doline sporazumevajo v dveh do sedem
različnih jezikih..., in sicer v štirih materinskih jezikih - italijanščini,
furlanščini, nemščini in slovenščini – tako kot v narečjih italijanščine,
nemščine in slovenščine, ki se uporabljajo vskodnevno. Štiri plus tri
torej znaša sedem.
Težje kot temu računu pa je slediti razlagi, zakaj je ravno na tem
območju prišlo do sobivanja treh velikih jezikovnih družin Evrope.
Ko izhajamo iz časa priseljevanja narodov, predstavlja Slovenščina
najstarejši avtohtoni jezik Kanalske doline. Slovansko naselitev
doline danes prepoznamo le v redkih primerih, kot sta to toponima
Uggovizza/Ukve/Uggowitz in Bagni di Lussnizza/Lužnica/Luschnitz.
Z začetkom 10. stoletja, ko so bamberški škofi prevzeli oblast nad
Kanalsko dolino, so se pridružili nemški priseljenci – hkrati pa so
nastale prve meje med vplivnimi področji duhovne oblasti Oglejcev,
brižinskih in bamberških škofov, južnotirolske škofije Brixen na
eni strani, posvetne oblasti Ortenburških in Spanheimskih vojvod,
Eppensteinske dinastije ter Celjskih grofov na drugi strani. Območje
na zahodnem koncu Kanalske doline, onstran Pontebbane, malega
pritoka Bele, je večinoma bilo furlansko, vendar so tudi tam nastale
slovanske in nemške naselbine, denimo Sauris (nemško) in Rezija
(slovensko). Po furlanski besedi „Cjânal“ se je potem imenovala cela
Kanalska dolina, kar je pravzaprav pleonazem: že furlanska beseda
sama pomeni „dno doline“.
Z novim vekom se je število gospostev sicer zmanjšalo, meje, ki so
že prej obdale Kanalsko dolino, pa so večinoma ostale. Sicer je
v letu 1765 bila razpuščena meja med Vrati in Podkloštrom, ko so
bamberški škofi Habsburžanom izročili oblast nad Kanalsko dolino
– takrat je dolina postala del Koroške. Meja med krajama Pontebba
in Tabelj/Pontafel pa je še naprej obstajala, na začetku kot meja proti
beneškemu gospostvu, potem 50 let kot notranja meja med dvema
posestima Habsburžanov in od 1866 do prve svetovne vojne kot meja
med Avstro-Ogrsko in Italijansko kraljevino. Neka druga meja je
potekala na vzhodu Kanalske doline. Zaselek, v katerem živi gospa
Kristina, in kraj Fusine/Bela peč/Weissenfels je v srednjem veku
spadal k ortenburški oblasti. Vzdolž Belega potoka/Weissenbach,
današnjega Rio Confine, je do leta 1918 potekala meja med Kranjsko
in Koroško. Za kratko obdobje so Fusine in vsi drugi kraji Kanalske
doline med letoma 1811 in 1815 postali del Napoleonske kraljevine
Italije – Regno Italia -, medtem ko so se v kranjskih Ratečah in v
koroškem Podkloštru začele njegove Ilirske province.
Napoleonski intermezzo nam napoveduje tiste meje, katere ob
tromeji poznamo dandanes. Razen tendence ponemčevanja v šolstvu
oz. javnem življenju, ki jo poznamo tudi iz drugih predelov Avstro-
Ogrske, sta življenje in etnična sestava Kanalske doline vsaj do leta
1915 ostala nespremenjena, kljub že navedenem menjavanju gospostev
in kljub menjajočim se razmejitvam. Potem je Italija vstopala v prvo
svetovno vojno. Fronta je potekala čez vrhove na jugu Kanalske
doline in Italija je zahtevala oblast nad Trbižem kot stičišču prometa
proti severu (Beljak) in vzhodu (Jesenice, Ljubljana). Kanalska dolina
je postala italijanska.
Ker so po vojni prevladovali drugi, pomembnejši spori med Avstrijo
na eni strani (Spodnja Koroška), Italijo in kraljevino SHS (Istra,
Gorica, Notranjska) na drugi strani, je nova razmejitev okrog Trbiža
ostala dokaj neopažena, posledice za avtohtono prebivalstvo pa so bile
razvidne takoj: urade in uprave so prevzeli Italijani in Furlani, brez
službe so postali nemško ali slovensko govoreči železničarji, katerih je
takrat bilo kar precej. S tem se je tudi premikala etnična sestava doline.
Leta 1923 so na nekoč utrakvističnih šolah Kanalske doline uvedli
enoježičen pouk v italijanščini. 1939 je sporazum med Hitlerjem in
Mussolinijom nemško in slovensko govoreče prebivalstvo doline
postavil pred izvršena dejstva: fašistična Italija in nemški Rajh sta se
dogovorila za izravnavo svoje meje. Z izvedbo sporazuma, ki so ga
spremljale grožnje o preseljevanju v južno Italijo, je 90 % avtohtonega
prebivalstva optiralo za selitev v nemški Rajh, skoraj polovica t.i.
„optantov“ pa je bila slovensko govorečih. Okvirni pogoji za to akcijo
so bili povsem negativni: ko so v Rajhu 1941 začeli z izseljevanjem
Slovencev, so na njihove koroške in gorenjske domačije namestili
optante iz Kanalske doline. Do kapitualicije Italije spomladi 1943 je
dolino tako zapustilo 5.700 ljudi oz. 71 % vseh optantov. Italijanska
ustanova „Ente Nazionale Tre Venezie“ je medtem vnovčila zapuščene
posesti in jih ponudila furlanskim in italijanskim priseljencem pod
ugodnimi pogoji. S koncem vojne, ko so se na Koroško in Gorenjsko
vračali prejšnji lastniki, so optanti dodeljeno posest morali opustiti,
vrnitev v staro domovino pa jim je bila preprečena... - šele 1955 je
Avstrija bivšim prebivalcem Kanalske doline dodelila državljanstvo.
Končamo zaenkrat z razpravo o mejah, ljudeh ob njih, vladarjih
in jezikih, Vračamo se na dno Kanalske doline – tokrat kot dvojni
pleonazem. Na južnem robu Žabnic/Camporosso/Saifnitz, onstran
52