winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša

tudi izguba misli. Kar me pri tem razvoju moti, je, da neznansko
poslovanje, biznis, nekaj nabavi, in masa leti za njim. Saj ne gre samo
za jezik sam, gre tudi za celotnega človeka. Tu so masovne psihoze od
halloweena do Harryja Potterja in korak za korakom nas preplavlja
ameriški way of life. Tisti way of life, pri katerem gre samo za denar.
Že moji najbolj rani pogovori z Američani so me presenetili, ker so
najkasneje po petih minutah govorili o denarju. Vodilni motiv denar,
sla po denarju, sla nasploh, sla po življenju. To potrebuje denar, to
potrebuje katerokoli zaposlitev, job. Veriga zadovoljitve te masovne
kulture pomeni: Job - money - fast food - mass events - fun - sex
around the clock. Neizrečen votel način lifestylea, v novem nemškem
pravopisu laifs tajl. Če je pri tem kaj odvisno od jezika, zadostuje partyangleščina,
dvesto ali tristo besed. Shakespearea ne potrebujemo več.
Entertainment za vsako ceno. To pri nas medijsko intenzivno
zabičujejo ljudem. Najbolje gre to preko tira zabave. Ö3 4 oddaja na
primer do onemoglosti angloameriško glasbo. Avstrijski umetniki,
glasbeniki, pevci imajo le malo možnosti priti na vrsto. Tu za drag
denar uvažajo kup kiča in Avstrijci stojijo zraven. Če avstrijski
poslušalci/poslušalke plačajo visoke prispevke, bi moralo priti v
program čim več umetnikov in umetnic iz Avstrije.
Podobno je tudi pri televiziji, posebno v FS1 5 , kjer je na dolgo in
široko thriller, western, horror, äkschn (action), sex and crime, umor
in posilstvo, vojna in pretep. Program postane čim bolj visoka šola
sile, in še brutalno in nesramno sinhroniziran. Avstrijskemu filmu
ne gre dobro zraven tega. In tako drsimo bolj in bolj v masovno
enolončnico. To pa celo v Ameriki lahko kritizira nemočna manjšina,
ki ima svobodo norcev. Neil Postman spada k tej temi s svojo knjigo
Zabavamo se do smrti, v kateri kritizira ameriški televizijski posel,
kjer mora biti vse veselo, kjer je samo še entertainment, informacija je
infotainment in education postane edutainment. Vse mora zabavati.
Na ta način se ljudje odvračajo od svojih problemov, so pomirjeni,
lahko konzumirajo in jim zadostuje. Job in consum, tako plitvo,
kakor je le možno.
Vedno znova so pogajanja svetovne trgovinske organizacije o ukinitvi
carin. Pri tem so seveda ZDA mogočno zainteresirane ukiniti carino,
ki jih ovira. Na svobodnem trgu pride skozi močnejši. Tu pa je močen
odpor Evropejcev za zaščito avdiovizualne kulture. Američani bi si
silno želeli, da bi lahko s svojimi filmi in svojo industrijsko ljudsko
glasbo brezcarinsko zasuli Evropo. To izjemo za kulturo, exception
culturelle, so Evropejci, na čelu s Francozi, branili s kremplji in zobmi,
in to mora tako tudi ostati.
Kaj je kultura? Morda naj na tem mestu podam eno mnogih možnih
definicij kulture, podobno tisti, ki jo je postavil Evropski svet za svoje
delo: „kultura je vse, kar dovoljuje individuumu znajti se naproti
temu svetu, tej družbi in tudi domači dediščini. Vse, kar spodbuja
človeka odkriti in razviti svoje ustvarjalne moči, kultura so dela in
dogodki, ki jih človek s temi močmi ustvari. Kultura je vse to, kar
vodi k temu, da človek svoj položaj bolje dojema, da ga morebiti
lahko spreminja.“ To je definicija, ki je očitno povezana s kulturnozgodovinskim
fenomenom razsvetljenstva. Povezana je jasnim
vidom. Tu moram vstaviti nekaj opomb, ki zame spadajo k tej temi.
Upoštevajte pogled na Francijo. Ta država mi je blizu s svojo kulturo
in načinom življenja. Če se intenzivno ukvarjaš z neko tujo državo,
potem tudi lastno spoznaš natančneje. Vidiš jo v vzvratnem ogledalu,
primerjaš. Vsekakor ne odkriješ, da da bi bilo lastno samo slabo in
tuje samo dobro. Zelo dobro vidiš lastne prednosti in tuje napake,
ampak zanimivo je gledati na dve strani. Zame je razmerje do jezika v
Franciji postalo zelo učinkovito. Preko opazovanja le-tega sem še bolj
čutil avstrijsko jezikovno nemarnost kot prej.
Jezik in igra milijonov. Že v vzgoji obstaja bližina do jezika. Imam
vnukinjo v Bruslju, Avstrijka, devet let stara, ki hodi v francosko
ljudsko šolo in ki je pred tem hodila v francoski vrtec. Že v vrtcu se
tam igrajo z jezikom, tako da otroci pridobijo zgodnje razumevanje za
jezik. So jezikovne igre v televiziji, kjer razpravljajo o besedah, igrajo
z besedami. To je težko opisovati, to je treba videti, tega pri nas ni.
Razpravljajo o težkih izrekih s publiko v televiziji, na podoben način
kot pri našem Millionenshowu.
A propos naš Millionenshow, imam njegovega moderatorja za
nesposobnega. Je simpatičen človek, ki je gotovo posebno všeč
ženskam. Gotovo zna zanimivo razpravljati o vratcih veleslaloma in
šikanah. Mislim pa, da je pri tej oddaji deplasiran. Govori v svojem
narečju v oddaji, ki ima veliko opravka z jezikom. Tu deluje narečje
popolnoma provincialno. Oddaja naredi iz Avstrije globoko provinco.
To je podobno švicarski nemščini pri Švicarjih. Privoščim smučarski
zvezdi najbolj dotirano športno oddajo, a v tej igri ta ni pravi.
Glasba in literatura. Nezadostna jezikovna zavest. Avstrija je baročna
dežela, ki ljubi glasbo in glasbeno gledališče, ki ima za sabo čudovite
viške v svoji zgodovini, od katerih še vedno živi. Močno je ločena
od severnonemškega protestantskega prostora, v katerem so zaradi
protestantizma v zgodnjih časih govorili več nemško kot pri nas, na
šolah, na višjih šolah, v cerkvi, v času, ko je bila pri nas jezik cerkve
še latinščina, deloma pa tudi na visokih šolah. K tematiki cerkve:
zanimivo je opaziti, da je drugi vatikanum maše v latinskem jeziku
25