winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša

živelo šest ljudi. Eden izmed njih je bil poročen. Trgovali so
z cunjami, suknom in tekstilom, imeli so tudi žganjarno.
Gospostvu so plačevali 30 forintov najemnine.
Popis judov v zalski županiji leta 1743. Tretji državni popis
Judov na Madžarskem je potekal leta 1743, njegov namen je
bil obdavčiti judovsko prebivalstvo.
V pismu z dne 6. maja 1743 je tudi Zalska županija
protestirala zoper obdavčitve. Na ponovno opozorilno
pismo regentskega sveta z dne 17. maja 1743, je županija 29.
junija končno poslala pisni seznam Judov.
V popisu je evidentiranih 36 družinskih poglavarjev, kar
pomeni, računajoč 6 forintov po družini, da znaša celotni
davek, ki ga morajo plačati Judje v županiji, 216 forintov.
V Zalski županiji se je pet Judov ukvarjalo z žganjekuho.
Eden izmed njih je bil Jakab Austerlicz, ki je z ženo živel
v Dolnji Lendavi. Županijo je zaprosil, naj mu odpiše ali
zniža tolerančni davek, ki mu je bil odmerjen decembra
1743. leta,in sicer v višini 7 forintov in 9 xr. Svojo prošnjo
je utemeljil s tem, da ima hišo tudi v Eisenstadtu, kjer
plačuje tamkajšnji skupnosti po 6 forintov, in nadaljeval:
„V primerjavi s premajhnim obsegom trgovanja bi že ena
obdavčitev bila zame veliko breme, več vrst obdavčitev pa
me vodi naravnost v pogubo.“ Ni mu jasno, zakaj plačuje od
vseh „rohonških Judov“, ki živijo v Dolnji Lendavi, največ
prav on. Sklicuje se tudi na majhne otroke in na to, da
plačuje davek tudi gosposki. V popisu je bilo evidentirano
tudi, da ima v najemu žganjarno, ki mu zagotavlja
povprečen zaslužek in povprečno eksistenco. Tudi Mozes
Lebell je v Lendavi dobil od gospostva v zakup pravico do
žganjekuhe.
Popis judov zalski županiji leta 1746. Tudi neuspeli poskus
uvedbe davka leta 1743 je prispeval k temu, da je vladar v
svojem zapisu z dne 23. maja 1743 odredil nov izredni
davek. Vsaka judovska oseba, vključno z pomočniki,
služabniki in služabnicami, je morala v zakladnico plačati
po 2 forinta. Popis, ki bi naj bil osnova za odmero davka,
bi moral biti podrobnejši in zajeti vse osebe, pravzaprav bi
moral biti popis duš. Žal so popis izvedli izredno površno
in pomanjkljivo. Njegova največja slabost pa je bila, da ni
bil enoten.
Med popisom v Zalski županiji je bilo leta 1746 v 27 naseljih
evidentiranih 92 družin, od tega 5 v Dolnji Lendavi.
Poseljenost Judov in razpršenost kažeta na to, da so Judje
svoja bivališča in družine v Železni županiji zapuščali zato,
ker so trgovali v bližnji Zalski županiji.
Razen pozitivnega učinka, ki so ga imele tržnice in trgovine
na razvoj, se je povečalo tudi število evidentiranega
judovskega prebivalstva v Zalski županiji več kot za štirikrat
tudi zaradi notranje migracije. Na to kaže tudi pismo, ki ga
je županija pisala Lajosu Batthyányju, v njem navaja, „da
so se Judje pred 2-3 leti močno pomnožili, mnogi pa so se
ustalili tudi po vaseh.“ Kako pomembna je bila njihova
vloga, lepo ponazarja pismo palatina Lajosa Batthyányja,
nadžupana Železne in Zalske županije, ki ga je poslal
skupščini županije Zala in v katerem piše: „...še tisto malo
gospodarstva, ki kolikor toliko cveti v državi, je zato, ker so
Judje, gospodarstvo pa je tako rekoč duša države…“
Judje niso bili v statutarni pristojnosti županije, saj je bila
ta pravica posebna pravica kralja. Statute, ki so omejevali
Jude, so županije pogosto uporabljale in njihovo veljavnost
so uspele ohranjati več desetletij. Preko svojih zemljiških
gospodov so torej Judje spadali tudi pod županijsko oblast,
kar je zanje večinoma pomenilo prednost, saj so univerzitas
županije sestavljali prav zemljiški gospodje Judov, po drugi
strani pa je bila tudi s finančnega vidika (darovali so tudi v
županijsko casso domestico) zaželena njihova podpora.
Statut, če ni bil v nasprotju z državnim zakonom, je bil na
območju županije obvezen. Zalska županija je 4. novembra
1716 sprejela pravilnik za reguliranje cen judovskih in
srbskih trgovcev. V njem je zapisano, da judovski in srbski
trgovci svoje blago prodajajo predrago, s čimer pehajo
ljudi v revščino. Zato jim naj visoki uradniki oz. sodniki
posredujejo obvestilo, da trgovci in rokodelci ne smejo
prodajati nad upravičeno višino cene; sukno lahko prodajajo
po tri forinte. Kršilci se kaznujejo z 12 forinti kazni.
70