winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša

jih z vidika davkov obravnavali enako kot druge državljane.
V pozni fevdalni dobi je bilo dovoljenje za naselitev Judov
odvisno predvsem od veleposestnika. Svobodna kraljeva
mesta in trgi so si z vsemi sredstvi prizadevali preprečiti
naseljevanje, saj so v Judih videli tekmece; po drugi strani
pa so veleposestniki, bogati srednji in nižji plemiči, ki so
želeli reorganizirati svoja posestva, novi posestniki, ki so
posestva dobili v dar in drugi, bili navdušeni nad judovskimi
najemniki, ter trgovci in mojstri, ki so imeli kapital, pa so
odobravali njihovo naselitev, saj bi jim lahko, če bi bilo
potrebno, posodili denar.
Prihod in naselitev judov v dolnji lendavi v prvi polovici
18. stoletja. Četrti veliki val judovskega naseljevanja v
opustelo deželo se je začel po odhodu Turkov iz naših
krajev in se je v dvesto letih povečal z nekaj tisoč na milijon
judovskih prebivalcev. Ob koncu prvega desetletja 18.
stoletja so začeli prihajati na ozemlje, s katerega so pregnali
Turke, novi naseljenci. K temu je prispeval tudi strog odlok
Karla III. iz leta 1726, ki je pri moravskih Judih dovoljeval
poroko samo prvorojencu. Zato so se morali tisti, ki so si
hoteli ustvariti družino, izseliti.
Judovski priseljenci so po eni strani prihajali iz zahodnih
območij Madžarske, kjer je živelo veliko število Judov, po
drugi strani pa iz tujine, v začetku predvsem z zahoda.
Pretežno večino so sprejeli veleposestniki v trge in
vasi svojega gospostva. Z veleposestniki, naklonjenimi
priseljevanju, so sklenili pogodbe, ki so ohranjale njihovo
avtonomijo in zagotavljale obema stranema dolgoročno
plodno sodelovanje. Lastniki gospostev na zahodu
Madžarske, ki jih Turki niso tako močno prizadeli, so
kot proizvajalci dobrin (po tem načinu se najmočneje
približamo zahodnoevropskemu razvoju) potrebovali
Jude, saj so prodajali njihove proizvode. V zakup so jemali
veleposestniška pooblastila, regalije, najemali mesnice,
mline, pivovarne in žganjarne, pobirali mostnino in
carino, ukvarjali pa so se tudi s točenjem pijač. Judje so
se bili prisiljeni ukvarjati s trgovanjem, saj so njihova
prizadevanja, da bi se uveljavili na drugih področjih,
omejevale prepovedi in omejitve. Judje na prehodu iz 18. v
19. stoletje v fevdalni srednji in vzhodni Evropi niso smeli
imeti svoje zemlje, niso mogli postati člani cehov, niso
mogli opravljati nobene politične funkcije in tudi njihovo
delovanje na intelektualnem področju je bilo precej omejeno.
O naselitvi Judov na Madžarskem v začetku 18. stoletja in
njihovem številu si je težko ustvariti zanesljivo podobo.
Popis Judov iz leta 1725, ki ga uporabljamo kot glavni vir, je
precej pomanjkljiv. Podatki o njihovem številu in gmotnem
položaju niso najbolj verodostojni, saj popisanim Judom
ni bilo v interesu, da bi posredovali resnične podatke, pa
tudi lokalna oblast ni hotela, da bi centralna oblast redno
obdavčila njihove davčne subjekte.
Z upravnega vidika je bila županija v tem obdobju sestavljena
iz petih okrajev: Kapornak manjši, Kapornak večji, Tapolca,
Szántód in Medžimurje. V županiji ni bilo svobodnega
kraljevega mesta, od pomembnejših trgov sta Kanizsa in
Szentgrot spadata pod družino Batthyány, Keszthely pod
družino Festetics, Dolnja Lendava pod družino Esterhazy,
Zalaegerszeg pa pod nadoblast veszpremske škofije.
Prvi popis judov v zalski županiji. Ni znano, ali so
izvajali popise Judov v državnem merilu že pred letom
1725, v letih 1698-99 so popisali območja, kjer so živeli
Judje, le na zgornjem Madžarskem. Za odreditev popisa
na državni ravni je bil pristojen regentski svet. Prvi popis
so na Madžarskem izvedli v letih 1725-1728, nato so ga v
prvi polovici 18. stoletja še trikrat ponovili, in sicer v letih
1735-39, 1743-45 in 1746-48. Prva dva sta bila izvedena
z namenom, da se zagotovi javni red, zadnji pa zaradi
izterjave tolerančnega davka. Cesar in kralj Leopold I. je
leta 1693 Judom prepovedal, da bi se naseljevali v krogu
sedmih milj okrog rudarskih mest, leta 1698 pa uvedel
tolerančni davek (taxa tolerantionalis). Judje so morali
zato, da so jih v cesarstvu tolerirali, plačati poseben davek
v državno zakladnico. Leta 1743, za časa vladavine Marije
Terezije, je morala vsaka judovska družina plačati po šest
forintov davka, leta 1746 pa vsaka oseba judovskega porekla
68