winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša

Heimo Halbrainer präsentiert die 2. Auflage des Rundgangführers
Narodnem salonu (Nemzeti Szalon) v Budimpešti razstavili
tudi njegove slike.
Judovska šola v dolnji lendavi. V 19. stoletju so
verske skupnosti same vzdrževale svoje osnovnošolske
izobraževalne ustanove, zato je bila tudi judovska šola
odvisna od gospodarskega položaja članov verske skupnosti.
Največja pomanjkljivost judovskega izobraževalnega
sistema je bila, da ni omogočal zasebnega poučevanja in
centralnega upravljanja. To pomanjkljivost je hotel odpraviti
Franc Jožef z odlokom, ki ga je izdal 20. septembra 1850 in s
katerim je tudi na Madžarskem ustanovil t.i. „Israelitischer
Schulfond“ (Judovski šolski fond). Z judovskim šolskim
skladom v višini milijon forintov je omogočil ureditev
judovskih šol. „… V Dolnji Lendavi so videli rešitev v
učitelju Emanuelu Lustigu, čeprav ni imel primerne
izobrazbe; k rešitvi je prispevalo tudi brezhibno stanje
šolske zgradbe, ki je bila zgrajena leta 1845.“ V Lendavi je
torej obstajala judovska šola že 1845. leta. Februarja 1851
so popisali vse judovske šole v Zalski županiji in iz popisa
je razvidno, da je v Dolnji Lendavi delovala judovska
zasebna šola z dvema oddelkoma. Med pripadniki verske
skupnosti je bilo 18 otrok, starih od 6-13 let, in vsi so
obiskovali šolo, v kateri je še vedno poučeval Emanuel
Lustig. Po njegovem odhodu je postal nadučitelj Benjamin
Wolf, verska skupnost pa je zaposlila tudi pomožnega
učitelja, ki pa je poučeval samo madžarski jezik. Leta 1851
so za učitelja izbrali Samuela Rosendorfa, ki ga je 1885. leta
nasledil Sándor Wenetianer, doma iz kraja Zalalovo. V tej
šoli je poučeval do svoje smrti, 19. decembra 1894. Njegov
grob je na judovskem pokopališču v Dolgi vasi. V šolskem
letu 1895/96 je šolo vodil Arnold Weisz. Poučeval je vse do
leta 1910 in je razen pouku posvečal veliko skrb tudi verski
vzgoji. Dokaz za njegovo požrtvovalno delo je bil uspešno
opravljen zaključni izpit leta 1897, o katerem je lendavski
tednik Delzala zapisal: “Imeli smo priložnost prisostvovati
izpitom in se prepričati, da šola ni le v ponos judovski verski
skupnosti, ampak tudi mestu. Prepričali pa smo se tudi o
tem, da lahko takšen uspeh doseže samo učitelj, ki je z dušo
in telesom predan temu poklicu. Presenetljive rezultate so
dosegli učenci gospodične Hermin Lowenstein.” (Delzala,
1897, št. 4) Vodstvo prenovljene in dozidane judovske šole
je po odhodu Arnolda Weisza leta 1911 prevzela Hermin
Lowenstein. Imela je ustrezno izobrazbo in je ustanovo
vodila do leta 1921, do njene ukinitve. Zadnja učiteljica
judovske šole v Dolnji Lendavi je bila torej Hermin Brunner,
roj. Lowenstein.
Dolgovaško judovsko pokopališče. Pokopališče leži v Dolgi
vasi poleg Lendave. Na njem so pokopani Judje iz Lendave
in okoliških vasi. Nekateri ga imenujejo lendavsko, drugi
dolgovaško judovsko pokopališče, odvisno od posameznika.
Tudi na pokopališču dolnjelendavskih Judov so si
prizadevali spoštovati predpise, da morajo biti napisi na
nagrobnih spomenikih obrnjeni proti Jeruzalemu. Od
druge polovice prejšnjega stoletja je judovsko pokopališče
obdajala kamnita ograja, danes pa le tu in tam najdemo še
kakšen z mahom porasel kamnit steber v goščavi.
„Dolnjelendavsko judovsko pokopališče se deli na tri dele,
in sicer na hevro, prostor izven hevre in prostor za otroke.
Na prostoru hevra so bili običajno pokopani samo člani
društva Hevra, njihove žene in samske hčere.“
Judje so na dolgovaškem pokopališču začeli pokopavati
svoje mrtve leta 1850, 1880. leta pa so morali pokopališče
že razširiti. Med nagrobnimi spomeniki iz prejšnjega
stoletja je najstarejši nagrobnik, na katerem so še vidni ime,
priimek ter letnica smrti žene Lipóta Kreucza, ki je umrla
3. junija 1861. Preproste kamnite nagrobne spomenike
so od preloma stoletja do druge svetovne vojne zamenjali
imenitni, dragoceni spomeniki iz črnega marmorja, ki
so pričali o gmotnem položaju judovskih družin. Zadnja
pogreba, na katerih so opravili judovski pogrebni obred, sta
bila še med drugo svetovno vojno, ko so leta 1943 položili
k večnemu počitku Henrika Maschanzkerja in dr. Ármina
(Hermana) Strasserja. Ob smrti Eleka Balkányija in Josipa
73