Literatura in cenzura - Društvo za primerjalno književnost - ZRC SAZU

Literatura in cenzura: kdo se boji resnice literature?108je o Oscarju Wildu je v tem smislu preprosto naslovljeno »Drugačnostza vsako ceno« (Čater 74). Pisec biografije nadalje zatrjuje, da je Wildevstopal v homoseksualne odnose, »da bi počel kaj izzivalnega« in da to nibilo del njegove »narave«. »Morda ga dandanes … moški sploh ne bi takoprivlačili« (75). In to je del relativno pozitivnega portreta – predstavljajtesi šele manj prijazne.Naslednji primeri so vsi iz zadnjih nekaj let, najprej pa se bomo lotilislovenske kritičarke, ki večkrat dobro ilustrira probleme, o katerih jetukaj govor. Ob povzemanju knjige Nekega dne jaz govoriti lepo DavidaSedarisa kritičarka omeni naslednje: »Podatek, da je osrednji lik zgodbicgej, je popolnoma nepomemben.« Samo trenutek, prosim! Zakaj potemprav ta podatek omenjate? A odgovor na ta pomislek nam je podantakoj, saj se izkaže, da je prejšnja trditev le povod za diskvalifikacijooznake »gejevska književnost«: »In hvalabogu nihče te knjige ne sili med'gejevsko literaturo'«, nadaljuje kritičarka (Hrastar, »Sedaris«). In prav tozahteva nekaj naše pozornosti. Zakaj je oznaka »gejevska literatura« takostigmatizirajoča (celo ponižujoča), da se jo otepajo celo nekateri gejevskipisci sami?Pol leta pred kritiko Sedarisa je ista kritičarka o zbirki zgodb Družinskiples Davida Leavitta zapisala tole: »Vse bolj se zdi, da je definiranje žanragejevske literature obremenjeno s pogledom bralca: če bralec hoče videtile homoseksualno problematiko, jo vidi, sicer je knjiga le knjiga« (Hrastar,»Leavitt«). Ne da bi se poglabljali v definicije gejevske književnosti ali celov vprašanje, kaj je »le homoseksualna problematika«, bi rad prevprašal logiko,ki se skriva za temi navidez enostavnimi trditvami.Ali nas kritičarkine trditve ne spominjajo na pritožbe določenih literarnihkrogov, ki trdijo, da sploh ni pomembno, če je v besedilu kajhomoerotike ali nič, ker to za naše branje nima nobenega pravega pomena(saj »je knjiga le knjiga«)? Zatorej naše interpretacije ne bi smelebiti »obremenjene« s homoerotizacijo. Kriteriji »univerzalnih vrednot«pa tako in tako ostajajo večinoma nedoločeni. Pogosto je celo zasleditimnenje, da takšna »univerzalnost« nemalokrat implicitno nasprotuje homoseksualnostiin je kompatibilna zgolj s heteroseksualnostjo; najbrž ježelja po nasprotnem spolu celo njen predpogoj. A to ostaja vroča tematudi med GLBTIQ pisci samimi. Bruce Bawer tako meni, da je »vsakpisatelj oziroma umetnik – moški ali ženska, črnec ali belec, gej ali heteroseksualec– del skupne človeške dediščine; očitna posledica zgrešeneideje, da gejevski avtor posebej pripada gejevskim bralcem, je ideja,da dela heteroseksualnega pisca pripadajo manj gejevskim bralcem kotheteroseksualnim bralcem«, medtem ko Alan Sinfield odgovarja, da je»'skupna človeška dediščina' večinoma heteroseksistična in da se gejevski