Literatura in cenzura - Društvo za primerjalno književnost - ZRC SAZU

Literatura in cenzura: kdo se boji resnice literature?v poštev za izdajo« (ker je knjiga nato v naslednjem letu tudi izšla, idejnopolitičnihpripomb na njen račun cenzor očitno ni našel; op.p.). Očitno jebil za leto 1948 predviden tudi ponatis knjige Josipa Vidmarja o OtonuŽupančiču (leta 1935 je bila izdana pod naslovom Oton Župančič: kritičnaportretna študija), a je ponatis agitprop zablokiral s preprosto pripombo, da»če je to tista predvojna, je ne bi smeli izdati«. Za poezijo hrvaškega pesnikaIvana Gorana Kovačića pa je npr. agitprop zapovedal, da prihaja vpoštev za izdajo le pesnitev Jama, »ker so njegove predvojne pesmi vse povrsti slabe in polne formalizma«. Našteli bi lahko še vrsto del, ki so bile natak način izločene iz programov slovenskih založb za omenjeno leto (AS1589, š. III/10, a.e. 275, Okrožnica agitpropa CK KPJ, 11. 2. 1948).V času t.i. agitpropovske kulturne politike je torej šlo za klasični primerzelo ostre celovite cenzure, tako naknadne retroaktivne oziroma suspenzivnez izločanjem že natisnjenih knjig iz knjižnic in knjigarn, kot predhodneoziroma preventivne cenzure, ko dela, ki so opisovala karkoli, karni bilo po volji oblasti, preprosto niso mogla biti natisnjena. Jugoslavijain z njo Slovenija je tudi v tem pogledu prehitela druge vzhodnoevropskedržave, kjer so se komunistične stranke šele prebijale na oblast, in uvedlanajbolj stroge oblike cenzure. Pomembno vlogo pri spreminjanju knjižneponudbe je odigrala tudi izrazito enostranska knjižna produkcija povojnihlet, medtem ko je bil uvoz tuje literature otežen s številnimi omejitvami.Knjižne zaloge so v nekaj letih dobile popolnoma enoznačen ideološkipredznak, tako da je postal seznam prepovedanih knjig po uspešno opravljenemčiščenju pravzaprav brezpredmeten, saj ga ni bilo treba več dopolnjevati.Toda po informbirojevskem sporu s Sovjetsko zvezo je bilav začetku petdesetih letih Jugoslavija tudi tista komunistična država, kije prva opustila vzorce najbolj grobega vmešavanja politike v umetniškoustvarjalnost. Simbolno je spremembo pokazala ukinitev agitpropovskegaaparata po kongresu vladajoče stranke leta 1952 (Gabrič, Slovenska agitpropovskakulturna politika).Zakrinkana preventivna cenzura od petdesetih let dalje68To seveda ne pomeni, da se je (preimenovana) Zveza komunistovJugoslavije odpovedala nadzoru nad umetnostjo. Odpovedala se je lenajbolj grobim načinom diktiranja kulturne scene, nanjo pa je poskušalavplivati z navidezno bolj demokratičnimi sredstvi. Z zakonodajo, sprejetosredi petdesetih let, je bilo uvedeno t. i. družbeno upravljanje kulturnihustanov. Te so dobile upravne odbore, ki so bili sestavljeni iz manjšinskegadela predstavnikov kolektiva in večinskega dela predstavnikov ustanovite-