Literatura in cenzura - Društvo za primerjalno književnost - ZRC SAZU

Aleš Gabrič:Cenzura v Sloveniji po drugi svetovni vojnivod romana Franza Werfla Bernardkina pesem in prevod Dantejeve Božanskekomedije.Določenih posegov in »popravkov« so bili deležni tudi nekateri prevodiliterarnih del v slovenski jezik, ki so bili tiskani v Sloveniji. Ker o temv pregledanem arhivskem gradivu nisem našel nikakršnih sledi, bi težkosodil, da gre ali za preventivno ali za suspenzivno cenzuro. Morda bi bilalahko ustrezna celo ocena, da je šlo za samocenzuro, pri kateri se je prevajaleczavedal težav, ki bi jih ob zaostrenih političnih razmerah v državiutegnila imeti knjiga, če bi vsebovala nekatere za komunistične kulturneideologe nesprejemljive vsebine. Zato so bili prevodi nekaterih tujih deločiščeni »škodljivih« idejnih vplivov in prilagojeni idejnim vzorcem komunističnihoblastnikov. V prvem prevodu Pike Nogavičke Astrid Lindgren vslovenščino iz leta 1955 je bilo to npr. vidno v tem, da Pika ni praznovalabožičnega večera, temveč ga je v slovenski inačici zamenjala za silvestrovo,božična darila so seveda zamenjala novoletna in božično drevo novoletnodrevesce (Marinšek). Podobnega »razkristjanjevanja« (izraz je svojiprimerjavi različnih prevodov v slovenščino uporabil Marijan Smolik) sobili deležni tudi slovenski prevodi Sienkiewiczevega romana Skozi puščavoin goščavo, priljubljena otroška knjiga Felixa Saltena Bambi in pustolovskiromani Karla Maya (Smolik).Osemdeseta leta prinesejo glasne zahteve po svobodi tiskaOd literarnih del so za vladajočo strukturo postajali vse bolj motečitisti, ki so opisovali dogodke iz bližnje slovenske preteklosti in način komunističnegaprevzema oblasti. To je bila tema, o kateri se v javnosti nismelo razpravljati. Tudi spominska dela še živečih slovenskih izobražencev,ki so izhajala do začetka sedemdesetih let, so se običajno ustavila primaju 1945. Povojni poboji več kot deset tisoč pripadnikov domobranskihenot in civilistov, krvava pot komunistov na oblast, politično motiviranisodni procesi na Slovenskem v prvih povojnih letih in koncentracijskataborišča komunističnega režima so bili tabuji, ki jih je oblast skrbno skrivalain onemogočala razpravo o teh temah. V sedemdesetih letih so seintelektualci začeli bolj zanimati tudi za dogodke, ki bi morali po mnenjuoblasti ostati skriti javnosti. Proti takšnim tendencam je oblast nastopilaz obtožbami o sovražni propagandi in blatenju države, širjenju neresničnihinformacij in izkrivljenem prikazovanju družbenih razmer v državi.Pisce tovrstnih del je postavljala pred sodišča in jim sodila po več členihkazenskega zakonika, intelektualci pa so se po smrti državnega voditeljaJosipa Broza Tita leta 1980 angažirali zlasti proti 133. členu zakona, ki jesankcioniral t. i. verbalni delikt.75