Literatura in cenzura - Društvo za primerjalno književnost - ZRC SAZU

Literatura in cenzura: kdo se boji resnice literature?130bolno noto, se je odločil, da Handkejevo dramo (ki je že bila izbrana zauprizoritev) odstrani s programa. Ta umik je sprožil »afero«, ki se je 3.maja 2006 začela s peticijo v francoskem časopisu Le Monde. Podpisali sojo Nobelova nagrajenka, pisateljica Elfriede Jelinek ter drugi umetniki, kiso protestirali proti »cenzuri«, katere žrtev je bil Handke. Če ne poznateali ne želite spoznati nedavne zgodovine ali pa namerno odlagate soočanjez bližnjimi zgodovinskimi dogodki, si boste morda res želeli zastavitivprašanje: zakaj takšna odločitev? Handke je ugleden in povsod dobropoznan pisatelj. Kako si v neki demokratični državi lahko razlagamo takšnoodločitev?Najprej moramo biti pozorni na besede, ki jih je uporabil MarcelBozonnet. Izrecno je poudaril, da je odločitev zgolj njegova lastna, torejindividualna, in da zanjo prevzema vso odgovornost. Udeležila sem se tiskovnekonference, ki jo je sklical ob tej priložnosti. Bozonnet je bil popolnomajasen: od vsega začetka je vedel, da je Handke naklonjen Miloševiću,a je kljub takšni poziciji umetnika, s katero se ni strinjal, sprejel igro in joumestil na spored, saj je menil, da se vsakdo lahko zmoti in da bo Handkeverjetno na koncu spremenil mnenje. Dejal je, da so se mu ob poslušanjuHandkeja sprostili vsi spomini na vojno na Balkanu, na množične poboje,zločine zoper človeštvo, genocid v Bosni, sodne procese v Haagu, in čutilje, da Handkeja ne more sprejeti v svojem gledališču, z njim preprosto nebi mogel delati, mu seči v roko. Menil je – in strinjam se z njim – da jebilo leta 2006, ko so se že zvrstili številni sodni procesi ter preiskave in sobili na voljo različni dokumenti, zanikanje dejstev o tem, kaj se je zgodilov Jugoslaviji, nedopustno, prav tako je bilo torej nedopustno zanikanjeMiloševićeve odgovornosti – četudi morda Milošević ni bil edini, ki jenosil krivdo za vojno na Balkanu, in četudi je o pomenu in interpretacijiobstoječih dejstev mogoče razpravljati.Ko pa berete peticijo, ki nosi naslov »Ne cenzurirajte Handkejevegadela« in katere avtorica je Anne Weber, podpisniki pa so poleg ElfriedeJelinek še številni drugi intelektualci, seveda takoj ugotovite, da oni problemane vidijo na isti način, kot sem ga pravkar opisala. Naj navedemodlomek iz peticije: »Peter Handke je šel na pogreb Slobodana Miloševića.Tu ne gre za odločanje o tem, ali je bilo to prav ali pa narobe. Gre za ugotavljanje,ali to dejstvo opravičuje ali pa ne opravičuje ponovnega pojavacenzure v Franciji, ki jo izvajajo tisti, ki se obračajo po vetru.« (Le Monde,Pariz, 3. maj 2006) Seveda je za Bozonneta ter njegove podpornike po dolgihletih nejasne pozicije Francije ključni problem izviral prav iz zavzetjajasnega stališča do Miloševićeve vpletenosti v vojno.Peticija je zanimiva. Besedilo namreč nikjer ne navaja vzroka zaBozonnetovo odločitev, Handkejeva izjava ni omenjena. Peticija ome-