Literatura in cenzura - Društvo za primerjalno književnost - ZRC SAZU

Guido Bonsaver:Mussolinijev fašizem, literarna cenzura in VatikanOpozoriti moramo, da Mussolini kljub temu, da je bil pobudnik opisanega»etničnega preobrata«, v samo antisemitsko cenzuro knjig ni bilvidneje vpleten. Morda se je, ko je bilo izpostavljeno vprašanje izvajanjadotične politike, raje premeteno zadrževal v ozadju in se tako distanciralod problematike, za katero je vedel, da je sporna in zlahka primerljiva znacističnimi težnjami. Mogoče pa mu sploh ne bi bilo treba skrbeti, saj si jezelo malo Italijanov dejansko upalo oglasiti se zoper takšno očitno kršenječlovekovih svoboščin. Judovski založnik Angelo Fortunato Formiggini jeravnal drugače. Ko so mu ukazali, naj spremeni ime svoje založniške hišein jo preda v upravljanje pripadniku druge etnične skupine, torej Nejudu,se je 28. novembra leta 1939 vrgel s stolpa modenske katedrale (imenovanegaGhirlandina) in tragično končal svoje življenje. Judovski pisci sosvojo usodo sprejeli tiho in pokorno, večina se jih je sprijaznila z dejstvom,da so njihova dela v celoti odstranili iz obtoka, nekaterim je uspeloobjavljati pod psevdonimi (na primer Natalie Ginzburg je tako objavilasvoj prvi roman Pot v mesto / La strada che va in città, 1942). Zdi se, da je imelmed italijanskimi »nežidovskimi« intelektualci dovolj poguma za izraz kritičnegamnenja samo liberalni filozof Benedetto Croce. Ko so založniškihiši Laterza, s katero je Croce tesno sodeloval, decembra 1939 ukazali, damora iz katalogov umakniti dvaindvajset knjig, je Croce napisal protestnopismo in ga naslovil na Mussolinijev urad. Duce je zopet pokazal svojotežnjo po sklepanju ad hoc odločitev. Vedel je, da bi bila zaradi kritike, kijo je izrekalo tako eminentno ime, kot je bil Croce, njegova vlada lahkoizpostavljena mednarodnim obsodbam. Mussolini je zato dovolil, da sovečino Laterzinih knjig tiskali še naprej. 17Na srečo so bili fašističnemu režimu dnevi kmalu šteti. Antisemitskazakonodaja je dokaz etničnega barbarstva, ki ga je Mussolinijev fašizemjasno izražal. Je pa tudi dokaz za to, kako hlapčevsko se je italijanska družbavedla do diktatorskega režima. Udarno antifašistično in partizanskogibanje se je v zadnjih mesecih vojne, predvsem po poletju 1943, hitrorazširilo. A ko so se leta 1938 širile antisemitske težnje, se je izkazalo, da seItalijani niso bili sposobni odzvati in upreti.Prevedla Leonora FlisOPOMBE1Britanski akademiji bi se rad zahvalil za pomoč pri raziskavah arhivskega gradiva, kisem ga potreboval pri pisanju tega eseja. Še posebej bi izpostavil skrivne vatikanske arhiveter arhiv jezuitskega reda v Rimu. Uporabljam sledeče okrajšave: ACS: Archivio Centraledello Stato, Rim; ARSI: Archivum Romanum Societatis Iesu, Rim; ASV: Archivio SegretoVaticano, Rim.51