Literatura in cenzura - Društvo za primerjalno književnost - ZRC SAZU

Literatura in cenzura: kdo se boji resnice literature?daje univerzalnost – namesto intenzivnosti izkušnje, ki je bila tipična zanjena prejšnja dela. Seveda ni treba posebej poudarjati, da so bila ravno ta,prejšnja dela bolj eksplicitna glede seksualne nenormativnosti. 9Kritiku te iste zbirke pa se zdi nekako presenetljivo, da knjiga »sodiv sam vrh aktualnih dogajanj v slovenski književnosti«, navkljub temu,da je pisateljica lezbična aktivistka (Črnigoj 509). Skoraj enako benevolentnocenzorsko stališče je izrazila druga kritičarka o predhodni knjigiiste pisateljice Na svojem dvorišču: »Čeprav je pisateljica lezbična aktivistkain v njenih zgodbah nastopajo večinoma homoseksualno usmerjeneženske, njeno pisanje nedvomno presega oznako 'lezbična literatura'»(Ciglenečki 1540; moj poudarek). Spet in še enkrat oznaka »lezbičnaliteratura« a priori pomeni nekaj, kar je slabše kvalitete. A po katerihmerilih? 10Ob koncu se samo še na hitro ustavimo na točki, kjer »da bi postala neškodljivasila in prevzela središčno mesto v liberalnem izobraževanju, morabiti umetnost, še posebej literatura, ukročena in cenzurirana z eksplicitnocenzuro in s še daljnosežnejšo cenzuro skozi interpretacijo« (Dollimore157). Odkar je obravnava homoseksualnosti sama po sebi izgubila slovesobscenosti in umazanosti, »so poskusi cenzuriranja postali precej bolj subtilniin se pogosto osredotočajo na vprašanja javne podpore umetnosti inzaščite nedolžnosti otrok« (Kaczorowski 76). V izobraževalnem kontekstu»tožniki niso pravniki, ampak učitelji in starši, njihova modna beseda pa niobsceno, ampak neprimerno« (Weir). 11Čeprav je tematika mladinskega romana Fantje iz gline Janje Vidmarhomoseksualnost, kritičarka začne svoj zapis o romanu z naslednjimstavkom: »V najnovejši knjigi priljubljene pisateljice je homoseksualnostle zunanji okvir, pravo bistvo je drugje«, kasneje pa navaja avtorico romana:»Upam, da bodo bralci znali brati tudi med vrsticami in bodorazbrali pravo sporočilo. … To je namreč zgodba o iskanju ljubezni instrahu pred samoto« (Bercko). Ne samo da te ocene namigujejo, da jepisanje o homoseksualnosti nepomembno ali pa vsaj ni samo po sebivredno posebne pozornosti (ker je tukajšnja implicitna definicija homoseksualnostizelo omejena in omejujoča – in brez posebne povezavez ljubeznijo in osamljenostjo – mora biti »pravo bistvo« seveda nekje»drugje«), takšne trditve razkrivajo strah pred poimenovanjem stvari znjihovimi pravimi imeni; staršev in učiteljev ne smemo prestrašiti, strahpred kvarnimi vplivi na mladostniške glave pa mora biti kar se da nadzorovan.110